Gigo de Brea pred eno njegovih harmoničnih pokrajin apokalipse / Foto: Igor Kavčič

Gigo de Brea pred eno njegovih harmoničnih pokrajin apokalipse / Foto: Igor Kavčič

Pokrajine, da bi človek vstopil vanje

Harmonične pokrajine apokalipse akademskega slikarja Giga de Brea na razstavi v Sokolskem domu vabijo na dolgo potovanje v svoja prostranstva.

Škofja Loka – Pravo olajšanje je po precej »apokaliptičnih« razmerah na Mestnem trgu – v povezavi z nadaljevanjem tega članka namenoma močno pretiravam – vstopiti v osrednjo avlo Sokolskega doma, kjer s svojimi likovnimi deli v goste s Krasa prihaja akademski slikar Gigo de Brea. Medtem ko zunanjo krajino zaznamujeta razkopan trg in gradbena dela vsled njegovi obnovi, nas namreč v razstavišču pričakajo velika slikarska platna, ki jih avtor razstavlja pod skupnim naslovom Harmonične pokrajine apokalipse. Zapisano seveda v nadaljevanju zahteva primerno razlago, še pred njo pa velja poudariti za prednovoletni čas odličen avtorski in tematski izbor ekipe Zavoda 973, ki je organizirala tokratno razstavo.

Privlačnost razkrajajoče se pokrajine

Gigo de Brea, februarja se je skupaj s kiparjema Katjo Bogataj in Matejem Plestenjakom z nekaj manjšimi formati predstavil v galeriji DPD Svoboda v Žireh, se tokrat v Sokolskem domu predstavlja z zanj značilnimi slikami velikega formata, naslikanimi izključno v tehniki olje na platno. Motivni svet njegovih slik so prostrane barvite pokrajine, ki sicer nimajo znanega imena, a se gledalcu vendarle zdijo tako domače, tako blizu.

»Vedno so me privlačili zemeljska površina in naravni pojavi v vseh svojih geoloških in atmosferskih raznolikostih in spreminjanju, ki se likovno kažejo v različnih strukturah. To zanimanje sem pred več kot dvajsetimi leti poglobil s selitvijo iz Gorice na Kras. Ob potepanjih po krajših hribih me je pritegnila konfiguracija kraške pokrajine, njena skalna erozija, ki je v resnici razkroj, razpadanje,« motiviko svojih pokrajin pojasnjuje de Brea.

Umetnikove slike, pokrajine slika v skoraj celotni barvni paleti, vzbujajo pozitivno vzdušje, nekako nas vabijo, naj vstopimo vanje. »Vedno sem imel rad slikarje koloriste, na primer Henrija Matissa, ki so morda tudi nekoliko vplivali name. Z leti sem opazil, da me je tovrstno slikanje vedno bolj sproščalo, pokrajine pa so postale poligon, da se lahko brez omejitve izrazim z barvo,« pove slikar, ki ga sicer privlači kaotičnost pokrajine, če je ta prevedena v likovni jezik. Da se tu zgodi boj med privlačnostjo destrukcije in urejanjem, harmoniziranjem barvne materije.

Notranje ugodje pri slikanju

Zdi se, da slika tako rekoč v enem zamahu, slikar pa poudarja, da v toplejših mesecih običajno slika na dvorišču po tri, štiri slike hkrati. »Premikam se od enega do drugega platna, eno sliko zaključim, druge se včasih tudi teden dni ne dotaknem in se nato k njej vrnem,« o postopnem slikanju pokrajin pove Gigo de Brea, ki v slikanju neizmerno uživa, več, ob tem doživlja neko notranje ugodje.

Okrog dvajset del iz umetnikovega ustvarjalnega obdobja zadnjih desetih let bo v Sokolskem domu na ogled vse do 12. januarja prihodnje leto. Čas je, da se naužijemo harmonij v apokaliptični pokrajini Giga de Brea.