Pol stoletja kasneje

Osnovna šola Staneta Žagarja Lipnica je bila za mnoge več kot le kraj učenja; postala je prostor prijateljstev, prvih simpatij in nepozabnih trenutkov. Med udeleženci je bil tudi Slavko Resman, ki je delil svoje spomine na šolske dni in spremembe, ki jih je opazil skozi leta. »Osnovne šole se spominjam zelo zelo dobro. To so bili popolnoma drugi časi – včasih smo imeli res spoštovanje do učiteljev, do sošolcev, spoštovanje do nadrejenih. Danes je precej drugače,« je dejal. Dodal je, da so takrat učitelji kaznovali na drugačen način, ki ga je spoštoval tudi doma. »Če mi je učitelj eno primazal, si doma nisem upal povedati – ker bi mi jo še oče.«

Slavko je poudaril, da se je skozi desetletja spremenil tudi odnos do otrok in mladine. Danes so starši bolj zaščitniški in pogosto posegajo s pravnimi sredstvi, kar po njegovem mnenju vpliva tudi na vedenje mladih. »Danes pa starši hodijo naokoli z odvetniki in to se mlajši generaciji kar malo pozna. Ampak nič ne moremo, časi se spreminjajo,« je komentiral.

Slavko se je izobraževal najprej na podružnični šoli na Ovsišah, nato pa je nadaljeval na matični šoli v Lipnici. »Tam so nas zelo lepo sprejeli,« je povedal in izrazil navdušenje nad današnjo prenovo šole. »Šola kot stavba je danes skoraj neprepoznavna – urejena, posodobljena, nova telovadnica, prizidek,« je navdušeno opisal. Dodal je, da so sodobne učilnice in igrišča bistveno boljši kot nekoč. »Razredi so taki, 'da dol padeš' – v primerjavi z našim časom, igrišča, atletska steza ... To je prav, saj je najboljša droga žoga.« Spomnil se je tudi na način preživljanja prostega časa, ki je bil drugačen od današnjega. »Čas smo preživljali na igriščih, po gozdovih, ves čas zunaj – več kot v šoli.« Po njegovem mnenju so otroci danes preveč zasvojeni s tehnologijo, kar po eni strani prinaša napredek, po drugi strani pa je potrebna zmernost.

V času zaključka osmega razreda jih je bilo kar 37, nekoliko manj pa na valeti. Med spomini na mladost je omenil tudi posebne trenutke z učitelji in sošolci: »Spomnim se, kako smo nekoč med poukom igrali hokej. Imeli smo kar popustljivega učitelja,« se je nasmejal. Prav tako je obudil spomin na šaljive vragolije: »Spomnim se, kako smo učitelju telovadbe izmaknili magnezij, nato pa smo ob takratnem vhodu, kjer je bila velika ura, skakali s prsti, namazanimi s tem magnezijem.«

Obujanje spominov je bilo za vse udeležence poseben dogodek, saj so se ob srečanju srečali stari prijatelji, nekateri tudi prve simpatije in ljubezni iz osnovnošolskih dni. »Kot razred smo bili izredno povezani in zelo smo se razumeli. Ponosno lahko rečem, da sem hodil na to šolo,« je zaključil Resman.