Poletni tabor na Norveškem (2)

Tabor smo preživeli v mednarodnem parku Hallingskarvet, ki leži na pol poti med Oslom in Bergnom. V bližini je kraj Haugastøl – v resnici le manjše naselje z nekaj hišami in železniško postajo. Naš dom za dobra dva tedna je bil še 30 minut vožnje z avtomobilom stran.

Prvi vtisi kampa so bili natanko takšni, kot sem pričakoval – koča sredi ničesar, brez signala, najbližji sosedje pa 30 kilometrov stran. Po dveh izmenjavah je spoznavanje novih ljudi že skoraj rutina: najprej se predstaviš, poveš, od kod prihajaš, koliko si star, kaj študiraš, nato pa hitro ugotoviš, s kom imaš največ skupnih točk in s kom boš preživel največ časa. Kmalu pa sem spoznal, da bo tokrat nekaj drugače.

Prvi razlog? Bili smo sredi ničesar. Drugi? Za nekatere še večji šok – ni bilo signala. NI BILO SIGNALA. No, je bil, ampak le v enem kotu koče. Za marsikoga je bil to udarec, a bi bili presenečeni, česa vsega smo mladi sposobni, ko nimamo ekranov.

Najprej smo se nastanili. Fantje in punce smo bili ločeni, nato pa smo prevzeli vsakodnevne naloge. Dva tedna smo si kuhali sami, vsak dan smo imeli različne aktivnosti. Prvi dnevi so bili bolj namenjeni spoznavanju, nato pa smo se postopoma lotili pohodništva, divjega kampiranja, kopanja v mrzlih jezerih. Prav vse, zaradi česar sem se prijavil.

Razdeljeni smo bili v štiričlanske skupine, vsaka pa je bila vsaj enkrat v tednu zadolžena za zajtrk, kosilo in večerjo. Kuhali smo »norveške« tradicionalne jedi. Ko sem bil na Finskem, so mi povedali, da ljudje na severu jedo zato, da živijo, medtem ko bolj ko greš proti jugu (proti Balkanu), bolj ljudje živijo zato, da jejo. To sem opazil tudi pri Norvežanih in njihovi kuhinji. Nimajo gibanice ali žgancev, kremne rezine ali zelja s klobaso. Njihova »tradicionalna hrana« je preprosta – vso zelenjavo, ki jo premorejo, vržejo v lonec, skuhajo juho ali nekakšen pire, ki je pogosto premalo začinjen.

Po dnevu in pol smo se že morali začeti družiti, tretji dan pa je bilo že narobe, če si zamudil na popoldansko ali večerno kartanje. Šele zdaj se zares zavedam, da smo postajali vse bolj enotni. Veliko lažje je bilo potem šotoriti in s pomočjo zemljevidov ter kompasov iskati pravo pot. Seveda se ne moreš s čisto vsakim popolnoma ujeti – zame je bil to neki Romun –, a ob večerih smo se vseeno vsi skupaj igrali igre iz različnih držav in se smejali neumnostim. Kdo bi si mislil, da smo mladi tega sposobni? In to brez telefona.

(Se nadaljuje)