Portugalska

Prejšnje leto sva kolesarila po Španiji in Portugalskem – rdeča nit je bila reka, ki se v Španiji imenuje Duero, na Portugalskem pa Duoro. V morje se izliva v Portu. Okusila sva, da Portugalska ni prav posebej kolesarjem naklonjena država – infrastruktura s kolesarskimi potmi in drugo opremo ni razvita. Dežela je zelo hribovita, domačini prisegajo na nogomet, le od tujcev, ki tukaj kolesarijo, pa se tudi ne da živeti.

Nisem mislila, da bom po enem letu zopet tam, tokrat službeno. Obiskali smo narodni park Addere Peneda Geres, ki je edini narodni park v državi. Sega tudi v Španijo, tako da je upravljanje v rokah dveh držav. Park je razdeljen v tri cone upravljanja, najbolj strogi rezervat, srednji in robni del. V vsakem od teh delov so različne stopnje prepovedi in varovanja narave. Portugalsko prekrivajo stare kamnine, pretežno granit. Hercinsko gubanje je gore znižalo in uravnalo. Tako lahko opazujemo velike okrogle granitne bloke in skale. Rastje je sredozemski gozd, hrast, bor, ciprese, sekvoje, breze in seveda hrast plutovec. Park se nahaja povsem na severu dežele, naše izhodiščno mesto je bil kraj Ponte da Barca. Park se nahaja med petimi občinami, upravljavec pa je nekakšna razvojna agencija. Človek se dobro počuti, kadar je v rokah domačinov, strokovnjakov. Tako nas je glavna gospa v omenjeni agenciji tri dni vozila po parku, nam razkazovala posebnosti in opozorila na probleme. Na poti smo srečali divje konje in govedo, ki se prosto pase po pokrajini. Prostor je bil večinoma prazen, ker ni bilo veliko tujcev, niti domačinov. Problematika je povsod po svetu enaka. Z oddaljenih in hribovitih območij se ljudje izseljujejo. Tradicionalno kmetovanje in življenje ne zadovoljuje sodobnih potreb mladih, življenje v mestu je lažje. Z različnimi načini se trudijo, da bi ljudem pomagali preživeti v odmaknjenih območjih. Eden od načinov je bil, da so s pomočjo evropskih sredstev obnovili stare hiše v apartmaje. Lastniki so se morali zavezati, da bodo vsaj deset let hiše oddajali za potrebe turistov. Obiskali smo eno takih hiš. Upravljata jo mati in hči. Vse je v kamnu in lesu, mati je izvezla mnogo prtov in ima velike skrinje lanene posteljnine. Vse je unikatno, staro, v katerem se prepletajo sodobne potrebe gostov. Terasa je imela tudi bazen, zelenjavni vrt, kjer so gosti lahko prosto uporabljali zelenjavo. Gosti prihajajo s celega sveta in uživajo v odmaknjenosti, miru, tradiciji, prežeti z novim. Imeli so celo korito za ročno pranje perila. Poskusile smo. Voda, ki je pritekla iz naravnega izvira, pravijo, da je poleti hladna in topla pozimi. Voda ima celo leto enako temperaturo, le temperatura okolice se spreminja in daje občutek, da je poleti hladna in pozimi topla. Mama je bila presrečna, da njene tri hiše, ki so jih podedovali, ne propadajo, hčerka pa ima delo doma. (se nadaljuje)