Potepanje po Čilu in Argentini (3)

Drugi dan v mestecu Puerto Natales se je začel na podobno »vižo« kot prvi: nadležna budilka, hiter zajtrk, pakiranje vnaprej pripravljenih sendvičev in zalog energijskih čokoladic in sprehod do avtobusne postaje, od koder so vsakih nekaj minut odropotali avtobusi, polni turistov. Park Torres del Paine je od mesta Natales, kjer sva stanovala, oddaljen dobri dve uri vožnje po slabi, na trenutke povsem makadamski cesti, ki preči neskončne patagonske stepe in se zaključi pri prijavni točki ob vhodu v park. Tam se turisti razdelijo na tiste, ki bodo obiskali Mirador Torres, ter one druge, ki nadaljujejo vožnjo proti osrčju parka.

Mirador Condor

Če sva se dan prej pridružila prvi skupini, sva tokrat z redkimi posamezniki nadaljevala pot proti rdeči hiški, ki sameva sredi jezera Pehoé. Pri Hosterii Pehoé sva namreč začela kratek pohod do razgledne točke Mirador Condor, od koder se odpira čudovit razgled na turkizno jezero ter nekaj majhnih lagun v okolici. Rahlo pršenje se je izmenjevalo s sramežljivimi sončnimi žarki, močni sunki vetra pa so oteževali hojo in se na vrhu neusmiljeno zaganjali v premražene turiste.

Mirador Cuernos

Po hitrem spustu v bolj zavetrne dele sva se odpravila še proti razgledni točki Cuernos. Nadaljevala sva mimo Refugia Pudeto, veličastnega slapa Salto Grande in sivo ožganih dreves, ki jih je v letu 2011 opustošil požar, ki ga je zanetil nepazljiv turist. Razgled na značilne rogove Cuernos nama je zastrla gosta megla, ki se je navlekla nad gorovje, a je tudi muhasto patagonsko vreme imelo svoj čar in z igro svetlobe jezera obarvalo v neverjetne turkizno-modre odtenke. Nad njimi se je v nebo vzpenjala siva Kordiljera del Paine, nekje v daljavi pa je bilo slutiti začetek Francoske doline. »Toliko morava še obiskati in videti!« sem potarnala Nejcu, ki mi je stisnil roko in obljubil, da se nekoč spet vrneva.

(Se nadaljuje)