Potepanje po Čilu in Argentini (5)

V El Chalten sva prispela ravno ob sončnem zahodu, ko so se vrhovi nad temnim mestom začeli barvati v rožnatooranžne odtenke in je bila kulisa tako lepa, da nam je voznik avtobusa namenil hiter fotografski postanek. Argentinsko treking središče je bilo v sredini osemdesetih let jabolko spora med Čilom in Argentino, saj je lastništvo nad tem majhnim mestecem obljubljalo velike turistične zaslužke. In res je turizem danes edini razlog za njegov obstoj, saj prikladna lokacija pod slavnimi patagonskimi tritisočaki nudi neskončno možnosti ne le za pohode, temveč tudi za feratanje, skakanje s padalom ter seveda plezanje. V visokih granitnih stenah vrhov Cerro Torre, Fitz Roy in kot igla špičastega Poincenot so bili prav Slovenci tisti, ki so splezali več prvenstvenih smeri, zaznamovanih z gladkimi stenami in močnimi vetrovi.

Naslednji dan sva po že dodobra ustaljeni rutini pojedla zajtrk, spakirala malico ter se odpravila na treking proti laguni Torre. Enajst kilometrov dolga in razmeroma ravna pot preči nekaj nizkih sedel, se vije med dišečim grmičevjem in travniki, polnimi cvetočega regrata, ter se zaključi pri ledeniški laguni s pogledom na mogočni Cerro Torre. Pot nato preide v slabo vidno ozko stezico, ki zaobide desni del lagune in se povzpne do razgledne točke Maestri. »Ta je dobila ime po italijanskem alpinistu Cesareju Maestriju, ki je, potem ko mu nihče ni verjel, da je preplezal znamenito steno Cerro Torre, vanjo s kompresorjem navrtal svedrovce, kompresor pa obesil na vrh smeri – in še danes visi tam,« je pojasnil Nejc in skupaj sva se čudila skoraj groteskni vztrajnosti, ko sva iskala navidezno linijo te 350 metrov dolge smeri.

Popoldne sva preživela v mestecu El Chalten, kjer sva pasla radovednost v trgovinicah s spominki, si v trgovini kupila hladno pivo Patagonia (cene v restavracijah so namreč precej zasoljene) in z njim z vzpetine nad mestom lovila čudovit sončni zahod.

(Se nadaljuje)