Pravljica v belem

Vošco, travnato lepotico v zahodnih Karavankah, dobro poznamo. Odkrivali smo jo že velikokrat. Ko deželo prekrije snežna odeja, ko je nebo modro, se mi zdi obisk Vošce nekaj za dušo; prava zimska pravljica. Vošca je razglednik, ki napolni srce s pogledom na Martuljkovo skupino, na Prisojnik, Jalovec, Mangart. Glede na trenutne snežne razmere svetujem, da preden se odpravimo na pot, preverimo, kakšna je nevarnost snežnih plazov.

Po avtocesti se odpeljemo do Hrušice in zavijemo na regionalno cesto proti Kranjski Gori. V Gozdu - Martuljku zavijemo proti vasi Srednji Vrh. Odvisno od snežnih razmer, a svetujem, da parkiramo na začetku vasi, če pa je cesta splužena in prevozna, se lahko odpeljemo do nekdanje kasarne. Po cesti nadaljujemo proti kmetiji Jurež, ko na bregu nad seboj že zagledamo »špuro« turnih smučarjev. Sledi smučarjev ne uničujemo, ampak s krpljami ali pa peš hodimo zraven in naredimo svojo gaz. Globok sneg, še nesprijet, je lahko naporen, ker se nam bo udiralo, zato so v takem primeru krplje več kot dobrodošle.

Nadaljujemo ob Jureževem grabnu, kjer tudi v poletnih mesecih vodi nemarkirana pot na Vošco. Pot se najprej vzpenja čez travnik, nato skozi gozd, v nekaj okljukih pridobimo precej višine, potem pa dosežemo travnik Jureževe planine, kjer se poleti pase živina. Smo na višini približno 1400 metrov. Sledimo grabnu, bolj proti desni, in dosežemo zasneženo panoramsko cesto, ki nas v kopnih razmerah pripelje mimo lovske koče do Železnice. V zimskih razmerah običajno le prečimo cesto in nadaljujemo po travniku, ki je pred nami proti gozdu. Ko prehodimo še nekaj višinskih metrov skozi gozd, smo na robu travnika, po katerem je Vošca dobro znana. Gaz je lahko narejena tudi v smeri Jureževe planine, pred katero zavije čez travnik, proti gozdu in pretkano vijuga skozi gozd. Vršni travnik bomo dosegli na vzhodnem robu, mimo lične lovske opazovalnice. Do vrha Vošce, kjer so ostaline mejne stražnice Kraljevine SHS, ki je bila hkrati tudi sestavni del Rupnikove linije, so vsakič bolj podrte, nas čaka le še vzpon čez travnik.

Če bomo dovolj zgodnji, se bo pred nami pokazal zasnežen, deviški travnik. Do vrha se povzpnemo po desni strani travnika.

Vošca me še nikoli ni razočarala, vedno je postregla z odličnim razgledom, da je bilo vse skupaj videti že skoraj kičasto. Ampak zame narava nikoli ne more biti kičasta. Prelep razgled, ki se začne na Kukovi špici, nadaljuje čez Oltar do Martuljških Ponc in Špika, Frdamanih polic, Razorja in Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Ponc ter do Mangarta, Viša in Montaža.

Pretekli teden je bil vrh Vošce prekrit s pršičem. Do sestopa še ni bilo nobenega turnega smučarja, ki bi vriskal po celem snegu. Ko se vrha lotimo s krpljami na nogah, je vzpon bistveno lažji, kot če bi bili peš. Vošca je zaradi vrhnjega nezahtevnega terena lahko tudi turnosmučarski vrtec, zahtevnejši je tisti del skozi gozd.

Glede na snežne razmere lahko naredimo tudi krog čez Zajčnik do Blekove planine in skozi Železnico in Jermanov graben nazaj do Srednjega Vrha.

Pravljična zimska tura je za nami.

Nadmorska višina: 1734 m
Višinska razlika: 774 m
Trajanje: 3–4 ure
Zahtevnost: 2 / 5