Praznoval je Vinko Marušič

Vinko Marušič sedaj živi v Srednji vasi pri Šenčurju, a je bil kar štirideset let Kranjčan, natančneje Primskovljan. Kot osnovnošolec je sicer pokazal veselje do nogometa, a po poškodbi se je odločil, da ga opusti. Nekaj časa je igral tudi košarko, na koncu se je našel v namiznem tenisu in v njem ostal. Poudari pa, da ga je začel igrati pozno, pri 15 letih. Zato tudi nima kakšnih boljših rezultatov iz časov, ko je bil pionir in mladinec, razloži. Tekmoval je za NTK Triglav Kranj. Kot član je pri 21 letih prišel v prvo ekipo. Spominja se, da pet ali šest let brez njega nikoli niso igrali, razen če je bil kdaj rezerva.

Pripoveduje, kako je bil leta 1961 v Kranju postavljen za trenerja in je v tej vlogi ostal trideset let, nato tri leta v Križah in 15 let v Šenčurju. Z veseljem in velikim zanosom je predajal znanje in izkušnje, nobenega treninga ni izpustil. Od začetka do danes je treniral ogromno igralcev namiznega tenisa. Za seboj ima kar – reci in piši – petdeset let treningov. Nekateri njegovi varovanci so osvajali tudi naslove državnih prvakov (med pionirji in mladinci), večina med njimi pa bila med najboljšimi v Sloveniji.

Z namiznim tenisom se Marušič čuti povezanega že od prvega dne, ko je prišel z njim v stik. Zaradi njega je veliko potoval, videl precej sveta. »To so bili časi, ko je bila Jugoslavija v pingpongu v vrhu, ekipa je bila namreč vrhunska,« pove.

Za lopar sicer Vinko Marušič več ne prime, vendar z veseljem prihaja v Šenčur, kjer spremlja druge, kako igrajo. In ti kakšen njegov nasvet še vedno radi slišijo.