Prešernov semenj

Kranj se vsako leto 8. februarja vkrca v časovni stroj in se prestavil več kot sto let v preteklost. Stare obleke, obrti, stojnice, dogodki, nastopi … Že več let na dogodku s stojnico sodeluje tudi naš center. Tokrat so bili na stojnici študenti in njihovo mentorstvo je bila moja naloga. Študenti se morajo preizkusiti tudi v praktičnih veščinah in delo na stojnici je ena od njih. Vešči morajo biti dela z blagajno, priprave stojnice in različnega materiala. Razstavljavci moramo priti v mesto, ko to še spi. Tega dela sem sedaj že precej vajena. Ta dan se počutim kot obrtnik ali trgovec na stojnicah, kjer vsak ponuja svoje izdelke in storitve. Stojničarji si med seboj pomagamo, če komu kaj zmanjka, sosed priskoči na pomoč. Trgovska ali marketinška logika je dokaj preprosta: kar boš lepo postavil in ponudil, predvsem za pokušino, tega boš največ prodal. Tokrat so obiskovalci lahko degustirali jogurte in sire in prodali smo skoraj vse, ki smo jih pripeljali s seboj. Prvi obiskovalci so prišli že okrog devete ure. Pokušali so in kupovali, zanimali so se za naše tečaje in hvalili našo ustanovo. Nekateri so naše stalne stranke, drugi so le bežni opazovalci. Stranke so prišle iz Trsta in Beljaka, iz cele Slovenije, od blizu in daleč. Bili smo trije in komaj smo postregli vsem. Študenta sta komaj sproti pobirala denar in tiskala račune, rezala sir in pripravljala jogurte za degustacijo. Jaz sem bila kot oseba za stike z javnostjo, dajala sem informacije, delila letake za naše programe, nagovarjala ljudi. Tako je delo na sejmu. Ko ti poznaš ljudi in oni tebe, beseda še lažje steče. Informacije lahko dobimo na vsakem koraku, na spletu in telefonu. Še vedno pa je osebni stik zelo pomemben in še vedno imamo sejme, kjer se predstavljajo novosti. Že v srednjem veku so poznali tedenske, mesečne in letne sejme, pa tudi danes ni nič drugače. Letos je bilo toliko obiskovalcev, da nisem utegnila pogledati drugih stojnic. Študenti so se na polovici dneva zamenjali, jaz sem bila prisotna ves dan. Tam nekje ob 16. uri sem se spomnila, da bi bilo dobro, da bi kaj pojedla in popila. Meni se precej pogosto zgodi, da sem v delo tako zatopljena, da pozabim na hrano in pijačo. Čisto brez kulturnega dogajanja pa le nisem bila. Stojnica je bila ob glavnem odru in poslušali smo koncerte. Oto Pestner je navdušil ljudi. Če ga ne bi videl v postavo in bi poslušal le glas, bi mislil, da poje tridesetletnik. Slovenski oktet je moja ljuba izbira – če jih slišim v živo, je to zame praznik. Folklornih in pevskih skupin je bilo, kolikor jih hočete. To je največje bogastvo naroda – bogata ljubiteljska kultura, ki izhaja iz naroda, iz preprostih ljudi. Kolikor je kultura del vsakodnevnega življenja, toliko je narod bogat.