Prijateljstvo, ki traja in traja

Sošolci so obujali spomine na mladost in šolske dni, ki so jih zaznamovali drugačni časi, pa tudi pristna povezanost in tovarištvo. Za organizacijo srečanj že tradicionalno skrbi Vladimir Marn, ki je pojasnil, da so se prvič srečali pred 26 leti, nato so prijateljevali vsakih pet let, zadnje čase pa se dobijo na vsaka tri leta. »Ker nismo nič mlajši, razmišljam, da bi se zdaj dobivali vsaki dve leti ali pa kar vsako leto,« je dejal Marn in poudaril, da je bistvo njihovih druženj v obujanju spominov in dobrem vzdušju. Marija Hudovernik se je spomnila, da je bila njihova prva šola lesena in da so v njej prej bivali vojaki. »Ko smo prišli v prvi razred, smo dobili uši in izgubili šolo – požgali so jo,« je povedala. »Vse so nas ostrigli, potem pa smo dobili novo šolo.« Kot pravi, so bili otroci razigrani in veseli, a je bilo po vojni in zelo skromno obdobje. »Nismo si mogli privoščiti veliko, včasih niti hrane ne. A bili smo zadovoljni in veseli. Učitelji so bili prijazni, veliko se jih še danes rada spominjam,« je dejala Hudovernikova in dodala, da se izredno rada udeležuje srečanj, saj po dolgem času ponovno vidi stare prijatelje, s katerimi skupaj obujajo spomine.

Jože Oblak je poudaril, da so bili to »zelo lepi dnevi«, v katerih so imeli tudi izjemno smučarsko ekipo. Spomnil se je profesorice Oblakove, ki je učence pogosto vodila na Jošta in bližnje hribe. »Iz te ekipe so trije kasneje prišli celo v državno reprezentanco,« je dejal in dodal, da sam sicer ni bil med najboljšimi smučarji, a so mu ostali lepi spomini.

Na prijetne šolske čase se je spomnil tudi Davorin Preisinger. Kot je dejal, je bilo otroštvo skromno, a prijetno. »Imeli smo še partizanske učiteljice – bile so prijazne, a stroge,« je povedal. Spomnil se je tudi, kako so pri ročnih delih krpali nogavice. »Propaganda je bila takrat precej močna, a mislim, da smo kar dobro šli skozi. Naučili smo se delati – če se tega ne naučiš mlad, potem nikoli nisi kaj prida,« je dejal. Kot razred so bili zelo povezani, zato se teh srečanj še vedno radi udeležujejo. »Res pa je, da nas je vsako leto manj – tako pač je življenje,« je dodal.

Srečanje sošolcev se je nadaljevalo v sproščenem in prisrčnem vzdušju, polnem spominov, smeha in prijateljskih pogovorov.