Prvi teden študija

Še ne dolgo je bil september, pa je že prvi oktober in faks. Kot vsak začetek je to nekaj novega. Šok. Lahko vprašaš starše, brate in sestre, prijatelje in si res dobro predstavljaš, kakšen je vstop na univerzo. Ampak, dokler ne izkusiš, tega ne moreš vedeti. Že pot do faksa je druga. Trije avtobusi in gneča v Ljubljani že ob 7.00. Prvič sem videl tako zaseden lokalni avtobus, da je bil prostor le še za ene suhe noge. Toliko ljudi na kupu. Toliko interakcij. Največja predavalnica je bila nabito polna. Nekateri so stali, drugi pa sedeli na stopnicah. Nato predavanja. Ne dojameš čisto takoj – nove besede, hiter tempo, popolnoma novi obrazi. Snovi je več. Na začetku je bolj brezosebno in hkrati vse svobodno. In pride strah, ali bom zmogel. Toliko ljudi. Toliko dela. Toliko seminarskih. A mi bo sploh uspelo? Vdih in izdih. Korak za korakom. Bo pač treba delati. Marsikdo te izbire sploh ni imel. Študent in bruc.

Začela sem študij na Univerzi v Ljubljani. Te fakultete sem se že veselila kar nekaj tednov pred začetkom in moje navdušenje sedaj ni nič manjše. Po prvem tednu imam odličen vtis. Fakulteta je majhna, obvladljiva, študentov ni obilo. Kar mi je najbolj všeč, je, da so profesorji neizmerno prijazni, s svojim pogledom in toplino nas povabijo, da črpamo znanje iz njih ter imamo hkrati sproščen in pristen odnos. Vpisala sem se na program Človek in medosebni odnosi. Misel na to, da se o človeku učimo na biološki, psihološki in duhovni ravni, me vznemirja vsakič, ko pomislim na to. In ne da so samo predmeti odlični, celotna atmosfera skupaj s sošolci in profesorji v stavbi ti da občutek, kot da si sprejet in da nisi samo številka. Edina manjša težava je vožnja v Ljubljano, na katero se bom morala še navaditi, ampak kljub temu čutim, da bom v tem letu pridobila novo in lepo izkušnjo. Študentka brucka

Začetek študija je za mladega človek nov korak. Kot vsaka novost nam prebudi malo strahu, negotovosti, hkrati pa veselje in pričakovanje. Mlad človek ima prednost, da ima mladostno energijo (pravimo, da jim v žepih kri vre). Včasih so starši otroke spodbujali k čimprejšnji zaposlitvi. Danes starši želimo otrokom zagotoviti več izobrazbe. Ta začetek je dodaten korak k samostojnosti in odraslosti. Zato je pomembna naloga staršev, da otroke spustimo v svet, ki je mnogokrat drugačen kot doma. Njihova naloga je študij. Naša, da jih spodbujamo, pohvalimo, financiramo in jim damo odgovornost.

Čeprav počasi odhajajo v neznani svet, pa bodo v svoji notranjosti do podrobnosti natančno nosili vzdušja, ki smo jih doma živeli. Svoje družine se bodo vedno spominjali. Starši – omogočimo jim, da se nas bodo spominjali z lepimi spomini in da se bodo radi vračali domov.