Puščava, ki je zacvetela v verzih

Kranj – Avtorica je s poezijo že prebujala bralce na Mladih rimah ter jo uvrščala na literarne natečaje in strani revije za sodobno književnost Nebulae. Zbirko je ustvarila z namenom pokazati, da v svojih mislih in občutkih nismo sami – tudi ko se zdi, da je v prsih le tema. Pesmi iz zbirke spregovorijo o odraščanju, sprejemanju sebe, prvi ljubezni, raziskovanju telesa ter spoprijemanju s tesnobo in paničnimi napadi – vse tisto, kar marsikomu ostane neizrečeno.

Knjiga je razdeljena v štiri sklope, poimenovane po puščavskih rastlinah, ki simbolično označujejo čustvene pokrajine: od puščavske lilije, ki odpira prostor transformaciji, volemije, ki nosi mračnejši pridih, prek oleandra, ki zareže v kompleksnost odnosov, do baobaba, ki ponuja optimistično pot naprej. Ta rastlinski herbarij ni zgolj metafora, ampak zemljevid notranjih poti, po katerih bralec hodi skupaj z avtorico.

Pogovorni večer, ki ga je vodil Žiga Vrhovec, se je globoko dotaknil tudi teme duševnega zdravja, ki jo avtorica skozi pesniški dialog vedno znova odpira. Poezije ne dojema kot dekorativno zvrst besed, temveč kot orodje soočanja, kot način, da se iz občutkov, ki tiho pritiskajo na prsni koš, naredi nekaj, kar lahko stoji pred svetom in ga sooča z resnico. To je poezija, ki se dotakne bralcev prav v tistih trenutkih, ko najbolj potrebujejo razumevanje in skupnost.

Njena poezija se po intimnosti in pogumu lahko postavi ob bok izpovednim glasovom Sylvie Plath in Anne Sexton, po zadržani, natančni zarezljivosti pa spominja na Alejandro Pizarnik ali Louise Glück. Hkrati se jasno navezuje tudi na slovenski pesniški prostor: v iskrenosti in neposrednosti odmeva Neža Maurer, v resnem, telesno izpisanem soočanju s temo Barbara Korun, v občutju, da je notranji boj vedno tudi dialog s svetom, pa se tiho zasliši tudi duh Srečka Kosovela. Prav ta spoj med mednarodno izpovedno tradicijo in domačo liriko daje poeziji Zale Marolt prepričljivo težo in občutek, da njeni verzi niso zgolj osebna izpoved, temveč skupni prostor prepoznave.

V Fragmentih je poezija postala odprt prostor pogovora o življenju – ne samo o lepoti verzov, ampak o teži in lahkotnosti srca. Zala Marolt skozi pesmi bralca povabi, da se pogleda v ogledalu lastne puščave in ugotovi, da lahko tudi tam cveti. Cvetje dezerta so brezkompromisni izpovedni kristal – opomin, da tudi v notranjih sipinah vsakdo lahko najde svoj cvet, če se le upa zazreti vase.