Pustni čas

Te dni je v naših krajih na obisku pust. Ne le na obisku, ponekod je prevzel kar oblast. Včeraj je bil debeli četrtek. Naj bi torej godovali vsi, ki so bolj okrogle postave. Včasih je pust odganjal zimo in naznanjal pomlad. Danes se vse tako spreminja, da bi bilo dobro izmisliti si običaj, da bi zimo priklicali, saj praktično v nižinah nimamo več snega, niti pravega mraza. Ta vikend gremo lahko gledat različne pustne šege in navade, običaje in prireditve. Veliki obcestni plakati nas vabijo v Cerknico, kjer bo iz tamkajšnjih vrtač in lukenj prišla na plano čarovnica Uršula. Plakati vabijo obiskovalce, naj pridejo »točno okoli 12. ure«. V Brkinih imajo škoromate, na Ptuju kurente, v Drežnici pod Krnom Drežniške pustove, v Cerknem laufarje. Da ne bi pozabili na domačine, v Šenčurju oblast prevzamejo godlarji. Ljudje namenijo veliko časa in energije za pripravo vseh kostumov, povork, sprevodov in ocenjevanj pustnih mask. Veselje je gledati vse to. Ker živimo na vasi, upam, da bo pozvonila pri hiši kakšna maškara. Imam pripravljen drobiž. Otroci imajo raje denar kot sladkarije, še manj jim dišijo krofi. Četudi snega ni, običaji ostajajo in gospodinje tedaj pripravimo kaj pustnega. Začne se z debelim četrtkom, to je bilo včeraj. Debeli četrtek, mastni, tolsti četrtek, mali pust ali mali fajnšček, vse to so izrazi za debeli četrtek. Tedaj naj bi jedli kaj mastnega. Včasih so pripravili koline. Po pustu se je ogrelo in jih niso imeli kam spraviti. Danes brez hladilnic ne bi niti prašiča klali, kaj šele spravili koline kar tako v shrambah. Torej pripravili naj bi krače, rebrca, koline, kašnato zelje. Na debeli četrtek naj bi skuhali svinjske parklje in rilec. Celo pregovor je bil, »danes je mali pust, ko se kuha čeljust«. Jaz sem ostala le pri krofih. Sedaj so modne sladice v lončkih, mini porcijske sladice. Tako sem si izmislila mini krofe, krofke. Izrežem jih s kozarčkom za žganje. V ponvi je za dva prsta olja. Če ti mali krofki dobro vzhajajo, potem morajo imeti pašček, saj drugače ne gre. Vzhajajo trikrat, v skledi, ko zamešamo testo, na leseni deski, ko krofe izrezujem, in na vodni kopeli, tik predenj jih dan v ponev. Do takih mini krofkov sem prišla slučajno. Ko so bili otroci majhni, so oni rezali majhne krofe, jaz pa velike. Igrali so se z obrezki testa in ostanki. Ko smo na koncu vse skupaj ocvrli, je bil to najboljši izdelek. Tako sem začela rezati majhne krofe in danes delam le take. Ne znam narediti krofov, kjer testo le kroglijo. Všeč so mi običaji. Všeč mi je, če si vzamem čas in počasi spečem tisto, kar je času primerno, modno ali je šega in navada. Četudi mastno danes ni v modi in tega nimamo preveč radi, bom skuhala vsaj joto, zelje ali klobaso, da pust ne bo odšel praznih ust.