Razodetje kot razkrivanje sodobne družbe

Kranj – Tretja premiera v aktualni gledališki sezoni je bila prva slovenska uprizoritev sodobne drame Razodetje švedskega dramatika, režiserja in umetniškega vodje Mattiasa Anderssona. Besedilo je analiza sodobnega časa, v katerem se ljudje zaradi izgube smisla zatečejo v skrajni verski fanatizem. To je v 15 letih že peta režija Ivice Buljana v Prešernovem gledališču.

Ob vstopu v dvorano nam že bežen pogled na oder razkriva zanimivo scenografsko postavitev. Prostor, ki zavzema dve tretjini odra, je liminalen. V predstavi namreč na odru gledamo tok štirih zgodb, ki se stekajo v en in isti prostor – smetarnico. Včasih zgolj metaforično, a vendarle imamo ves čas občutek, da so vsi tam. Smetarnica namreč ustvarja občutek prostora vmesnosti, ki ga ljudje ne znamo zgrabiti ali ga vsaj razumeti. Tak je tudi občutek današnjega sveta: da ni ničemur več mogoče zaupati in (v) nič več zemeljskega verjeti. Ostali smo sami individuumi – ki jih kapitalizem, kajneda, tako zelo časti – hkrati pa smo se v tej samoti izgubili. Zato se v iskanju smisla obračamo na nekoga ali nekaj, ki bi lahko povezal plasti individualnih resničnosti, nekaj, kar lahko doživljamo kot tolažbo, kot avtoriteto razodetja – iščemo boga.

Pri tem pa še vseeno ostajamo v nekih individualnih okvirih, zato skupnost ostane pozabljena. Naš vpliv na skupnost nas preseneča, sebe ne znamo več povezati s skupnostjo, zato pa dobimo razodetje. Zdi se nam, da moramo razodetje udejanjiti ne glede na to, kako bo to dejanje odzvanjalo v skupnosti. Izvajamo namreč posebno višje poslanstvo – to je glavna disonanca modernega sveta, izvajamo neke svoje ideje, kot da skupnosti ni.

Smetarnica kot prostor vmesnosti nekako uprostori občutek odtujenosti in nesmiselnosti sodobnega sveta – na odru stoji kot nekakšno skladišče, polno do neba segajočih polic, ki so izpraznjene, kot bi čakale, da jim nekdo da pomen in namen ali pa jih uporabi, da bo splezal do nebes. Razen spodnjih polic, ki so zasute z edino surovino, ki jo najdemo tako na Mount Everestu kot v Marijanskem jarku – plastiko. Prazne plastične steklenice dodatno izražajo praznino. Pomenljiva scenografija Aleksandra Denića je mestoma dopolnjena s projekcijo z »glitchi« in utripanjem, ki deluje kot od boga poslana svetloba (oblikovalec svetlobe je Sonda Trinajst).

Režiser Ivica Buljan je pred smetarnico umestil tri prizorišča z akterji treh različnih vzporednih zgodb, katerih niti se vse stekajo v smetarnico – prispodobo sodobnega sveta. Zgodbe se odvijajo in izmenjujejo filmsko, ena za drugo v nekaj krogih, da bi zaključni del doživele v smetarnici.

V prvi zgodbi se v udobni dnevni sobi srečamo z zakoncema srednjih let. Poročeni moški Mikael (Aljoša Ternovšek) verjame, da je doživel razodetje s tem, ko je izkazal ljubezen beračici izpred trgovskega centra, migrantki Marii (Darja Reichman). Razodetje si tolmači kot spolni odnos, ki se v smetarnici, kjer ženska biva, tudi zgodi. Ženi Sussani (Vesna Jevnikar) to ni všeč. Maria je težkim preizkušnjam in bedi navkljub sicer zvesta bogu, a razodetje doživi v odvrnitvi od njega. Druga je zgodba dveh bratov, Sama (Blaž Setnikar) in Tima (Miha Rodman), ki spominja na zgodbo o Kajnu in Abelu. Eden od bratov doživi božje razodetje, zaradi česar je drugi ljubosumen. V središču tretje zgodbe je mlado dekle Jennifer (Živa Selan), ki je slišala glas, ki ji naroča, da se mora bojevati v sveti vojni. Njen pedagoški vodja Niklas (Branko Šturbej, k. g.) jo prepričuje, da s terorizmom v imenu boga ne bo rešila sveta.

Poudariti velja odlično dinamiko vseh protagonistov v posameznih parih, naj na tem mestu znova zapišem: se v Kranju res zavedamo, kako izjemen igralski ansambel imamo? Vsak par odslikava različne nianse napetosti, bodisi eksplozivno jezo in frustracije med bratoma ali pa pretanjeno postopno spodkopavanje moči v dialogu, ki se dogaja med Niklasom in Jennifer, in prikrite na dan stopajoče težave zakonskega para v višjem srednjem razredu. Pretresljiv je monolog Marie.

Če gre v enih zgodbah za igro moči, pri drugih za frustracijo med ljubeznijo in sovraštvom hkrati, gre v tretji za prestopanje razrednih mej. Manj problematičen je spolni prestopek kot pa akt z nekom, ki je umazan in smrdi.

Dejstvo je, da nobeno od razodetij ni nekaj, kar bi nastalo iz nič, razodetje je odkrivanje impulzov, ki vrejo pod površjem individualizma. Božja poslanstva niso prišla z neba, so samo odstrti človeški impulzi, ki se skrivajo v posamezniku in konec koncev celotni sodobni družbi. Besedilo je najbolj kritično do moderne družbe, polne individualizma in odsotnosti skupnosti. A vendarle, konec je tragičen, a hkrati tudi odprt ob igranju glasbe Vida Ožbolta s komornim sestavom v živo. Razodetje je razkritje.