Roke, grlo, prsni koš

V zadnji kolumni smo pisali, kako si naše telo vse zapomni. Kaj vse nosi, kako se to odraža na telesu, kje so vzroki. Kot nam v preteklosti zaradi tega ni bilo dobro, tako tudi sedaj delom telesa v meni ni dobro. Vendar imamo moč spreminjati sedanjost, ki je osnova za našo prihodnost.

Roke, ki niso smele objeti. Kot otrok si kdaj želel objeti. Mamo, ko je bila žalostna. Očeta, ko je bil jezen. Sestro, ko je jokala. A nisi smel. Bila je napetost v prostoru, hlad, strah. Dotik je bil prepovedan, bil bi preveč, nepravilen, preveč neizrečen. In roke so obstale v zraku. Energija giba se je zablokirala v mišici, gib nikoli ni do konca stekel. A nuja po objemu ni izginila. Le obrnila se je navznoter. Danes ta gib nosijo mišice kot težo. Ne utrujenost – temveč spomin. Spomin na to, da bi objel, če bi smel. Ne zato, ker ne morejo – ampak ker še vedno čakajo dovoljenje.

Čeljust, ko si moral zadržati krik. Kot otrok nisi mogel kričati – ne ko te je bilo strah, ne ko si bil jezen, ne ko si bil preveč sam. Čeprav bi rad. Pa ni bilo dovoljeno. Krik se je ustavil nekje v grlu. Mišice so ga zadržale. Čeljust se je zakrčila. Postala je vojak. Stražar. Zaklep. Da ne gre ven, kar bi moralo iti. Bodi tiho, da ne prideš v težave. Bodi tiho in ostani še naprej tako »dober, priden, ubogljiv«. Zdaj boli čeljust. Enkrat bolj, drugič manj. Ne zato, ker si slab. Ampak ker mišice niso več zmožne nositi molka. In včasih zadrhtiš. Zadrhti čeljust. Kot da vpraša: »Lahko zdaj? Kdaj bom lahko izpustila krik?« Odgovor ni več v kriku. Odgovor je v nežnem odpiranju ust. Da pride glas. Da glas vpraša: »Kaj se dogaja, kje je kdo, sam sem, rad bi nekaj povedal.«

Oči, ki so videle preveč. Kot otrok si videl več, kot si smel. Stvari, ki jih niso povedali. Steklenice, mrki pogledi, hitenje oseb mimo tebe, kot da te ni. Obraze, ki so se smejali, a niso bili srečni. Pogled, ki te je gledal, a te ni videl. In tvoje oči – odprte, bistre – so videle resnico. Preveč resnice za otroško dušo. Da bi preživel, so se naučile zamegliti. Videti skozi. Ali mimo. Ali nič. Zdaj, v tišini, si upajo pogledati vase. Ne v svet, ampak v prostor v tebi. V zapacani prostor v tebi. Toliko neljubih tem. In slike prihajajo. Ne ostre, a žive. Še vedno. Kljub letom. Kot da ni časa. Oči se učijo spet zaupati temu, kar vidijo. Vidijo, gledajo, ne bo jih to razbilo. Le pečejo.

Tam zadaj nekje je tudi veselje, radost. Pokukata ven in se morata umakniti. Želim ju, vabim ju. Takrat se telo vzradosti, pride rahlo trepetanje od znotraj kot notranji smeh. Telo se nasmehne ob vonju cvetlic, ob obisku otrok in vnukov. Še vedno sem živ. Takrat se mnogo težkih občutkov umakne, čeprav za krajši čas. Še sem živ. Lepe majhne stvari.