Samo da bosta zdravje in mir

Oh, kako hitro gre čas! Kdaj je minilo teh sto let?« se je kar nejeverno spraševala Slavica Gorišek, medtem ko je doma, obdana za najbližjimi, sprejemala čestitke sorodnikov, prijateljev, sosedov in župana Radovljice Cirila Globočnika, ki jo je na praznični dan razveselil z obiskom in šopkom rož. Poklicala jo je tudi prijateljica, sošolka iz meščanske šole v Tržiču, gospa Aljančič, ki je stoti rojstni dan praznovala novembra.

Tesno povezana s Planico

Vesela je bila vrveža okoli sebe, živahno je delila spomine na otroštvo v stari Radovljici. Rada se spomni tudi na čas, ko je vsa družina spremljala gradnjo letalnice v Planici, kar je bil projekt njenega soproga Lada Goriška in njegovega brata Janeza. Ponosna je na športne uspehe sina Dušana in zagnanost hčerke Janje, ki že dolgo živi na Štajerskem, a redno prihaja v Radovljico.

Navdušena je nad vnuki in pravnuki, ki jo radi obiskujejo, in je zadovoljna, da še vedno lahko živi samostojno. Ob glasbi so ji v veselje tudi križanke – pravi, da v časopisih slabe novice kar preskoči – in seveda šport. V zadnjem času po televiziji najbolj navdušeno spremlja izjemne skakalce iz družine Prevc; vse do epidemije pa je planiške tekme vsako pomlad spremljala tudi v živo, zadnjič leta 2019, ob petdeseti obletnici postavitve letalnice.

Rojena Radovljičanka

Slavica Gorišek se je rodila 29. januarja 1926 v Radovljici mami Katarini, domačinki, in očetu Francu, koroškemu Slovencu iz okolice Borovelj. Žal je umrl, še preden je njuna edinka Slavica dopolnila deset let. Po vojni se je zaposlila na davčni upravi, kjer je spoznala moža Lada, nato pa se je kot zapisnikarica in kasneje računovodkinja zaposlila na sodišču, kjer je ostala vse do upokojitve.

Družina je kar nekaj let živela z njeno materjo v hiši v Predtrgu, kjer je imel njen oče v času pred drugo svetovno vojno trgovino. Po njegovi smrti leta 1935 jo je prevzela Slavičina mama. »Nekaj časa smo imeli stranišče na štrbunk, izven objekta, na vrhu stopnic. Kopalnico je oče preuredil iz dela kuhinje. Terasa je bila prekrita z okusnim črnim grozdjem,« se življenja v babičini hiši spominja hčerka Janja.

Mirno družinsko življenje

V začetku šestdesetih so se preselili v novo hišo na drugem koncu mesta. Dvajset let starejša soseda v dvojčku, Anica Mavec, je prav tako zdrava in bistra doživela več kot sto let. Gospa Slavica je ob okroglem jubileju sosede pred dvajsetimi leti rekla, da upa, da se bo njena zdrava, vedra življenjska energija skozi stene prelila k njej – in res je tako.

»Njeno življenje je potekalo bolj ali manj po tirnicah služba – dom – skrb za nas tri, ki smo se razbežali v Ljubljano in Maribor, Dušan pa s smučanjem po vsej Evropi,« življenjski slog svoje mame na kratko povzame hčerka. Po smrti moža Lada, s katerim je bila poročena 46 let, vse do njegove smrti leta 1997, se je rada odpravila na izlete po Sloveniji, zdaj pa živi mirno življenje, vezano predvsem na domačo hišo, kjer jo najbolj razveseljujejo pogosti obiski najbližjih. Ohranila je vedrino, veselje do življenja in bistre misli. Kadar jo kdo povpraša po receptu za tako dolgo in zdravi življenje, pa vedno pove enako: »Samo mirno pa ne se 'sekirat'.«