Su Nuraxi je naselbina, ki jo sestavljajo nuragi iz sedemnajstega stoletja pred našim štetjem. / Foto: Vilma Stanovnik
Ker smo bili na poti z motorji, so bile seveda ena najpomembnejših stvari ceste. Za motoriste nekaj posebnega je cesta SS 125, ki se imenuje tudi Orientale Sarda. Poteka po vzhodnem delu nacionalnega parka Gennargentu in povezuje Olbio in Cagliari, skupaj pa je dolga dobrih 354 kilometrov. Večina je zelo lepo speljana, kar nam je bilo še posebno všeč, pa je, da vse odseke, ki jih začne najedati čas, takoj popravijo. Tako skoraj ni bilo slabega odseka, šoferji pa so bili zlasti navdušeni nad odsekom med Bauneijem in Dorgalijem. Tega smo prevozili dvakrat.
Še prej smo se ustavili v najbolj ohranjenem nuraškem arheološkem najdišču, imenovanem Su Nuraxi di Barumini, ki spada na Unescov seznam svetovne dediščine. Nuragi so kamnite stolpne zgradbe, ki si jih je vredno ogledati. So tudi simbol Sardinije.
Za zadnje tri dni bivanja in raziskovanja smo si izbrali obmorsko mestece Cala Gonone. Območje okoli njega je bilo naseljeno v nuraški dobi, še zdaj pa je videti nekatere ostanke nuraške naselbine. Moderno vas je ustanovila kolonija ribičev z otoka Ponza, mesto pa je bilo precej časa izolirano od preostale Sardinije, dokler leta 1860 niso odprli predora skozi hribe iz Dorgalija. Po tem predoru smo se tudi pripeljali do mesta, ki je danes precej turistično, a septembra je bilo ravno prav živahno. Številni čolni vozijo po bližnjih zalivih, med katerimi je najbolj znan Cala Luna. Tudi mi smo enega od dni namenili raziskovanju zalivov s čolnom, morje pa je bilo tam res turkizno.
Naslednji, za nas že dvanajsti dan potovanja po Sardiniji, smo se iz mesta Cala Gonone zapeljali proti Olbii, kjer smo se zvečer vkrcali na trajekt za Livorno. Prej smo si pristaniško mesto ogledali in še zadnjič na poti uživali v dobrotah sardinske kuhinje.