Še vedno rada kuha

Konec lanskega novembra je najprej šestdeset let praznovala tudi ena od dveh hčera Ivanke Šavs, Dragica, omožena Barle. Dragica vodi domačo Turistično kmetijo Majerček in nam je zaupala, da je doma konec decembra vedno živahno vzdušje, saj imajo v tem času v družini tudi kar nekaj osebnih praznikov.

Ivanka Šavs je devetdeset let dopolnila 27. decembra. Ima dve hčerki, štiri vnuke in osem pravnukov. Zdravje ji dobro služi, edino sluh ji rad ponagaja. Še vedno z veseljem vsak dan za domače skuha kosilo in pomaga pri kuhi, ko imajo na kmetiji goste. »To me veseli,« je povedala.

V Bašelj se je na kmetijo k Majerčku primožila leta 1962. Njen dekliški priimek je bil Košnjek, izhaja pa s Spodnje Bele, z Medetove kmetije. Doma je bilo šest otrok, štirje so že pokojni, živa sta še dva. Njen mož Janez Šavs pa je tudi že dolgo pokojen.

Vedno jo je veselila zemlja in še vedno jo, se je dopolnila, ko nam je razložila, da v službo ni hodila, saj je bilo na kmetiji vedno dovolj dela. »Velikokrat grem na njivo, z veseljem na vrt, se ukvarjam z zelenjavo in to mi je 'fajn'. To je tudi dobro za zdravje – vrt je dober za zdravje,« je poudarila.

Ko je delila z nami številne spomine, smo jo povprašali, ali sta šla po poroki morda s soprogom na medene tedne. »Kakšne medene tedne …« je zamahnila z roko. »Ne, kje pa. Takoj naslednji dan sem šla na njivo plet pšenico,« se je srčno zasmejala ter dodala, da so bili takrat drugačni časi. »Dela ni nikoli zmanjkalo.«

Razgovorila se je tudi o svojem bratu Jožetu Košnjeku, našem dolgoletnem sodelavcu na Gorenjskem glasu, s katerim sta prijatelja že od malega, čeprav je slavljenka kar 12 let starejša od njega. »Veliko časa sva preživela skupaj. Zelo rada sva pela,« pa nam je zaupal on. In da je njegova sestra zelo družabna oseba, ki je v življenju znala potrpeti, a tudi odpuščati, je povedal. Iskren je bil v izpovedi, kako hudo mu je bilo, ko je odšla v Bašelj, kako jo je pogrešal in jo je pogosto šel obiskat po bližnjici čez polje in skozi gozd. Vezi, ki so se stkale takrat, so ostale močne do danes.

Izvedeli smo tudi, da so se na njuno pobudo pred več kot tridesetimi leti Ivanka, sestra Manca, brat Francl in žena Vilma ter Jože in njegova žena Rezka vsako sredo na domu enega od njih začeli dobivati na kavi. »Kmalu smo kavi dodali še malico. To traja do danes, le da brata, njegove žene in sestre ni več, ampak sta se Ivanki, meni in moji ženi Rezki pridružili Ivankini hčerki Ivka in Dragica. Pride pa še kdo od mlajših, če ima čas.« Na podoben način so začeli tudi obiskovati toplice. »Pred tridesetimi leti sta Ivanka in moja žena Rezka pozimi prvič odšli z vnuki v toplice, kasneje pa smo se jima pridružili še drugi. Vsakič smo se imeli lepo. Znova in znova smo uživali ob že slišanih zgodbah.«

»Z leti nas je bilo vedno manj in vsaka še tako lepa pesem se enkrat konča,« je zaključil brat čile devetdesetletnice Ivanke Jože Košnjek.