Sejem

Sejem je srednjeveška oblika trgovanja in seznanjanja z novostmi, ki kljub sodobnim načinom prodaje še vedno pritegne veliko ljudi. Ko sem bila otrok, je bil sejem na prostoru v Kranju ob reki Savi. Za otroka je bil to dogodek – veliko ljudi, novosti, ki so se svetile in cingljale, avtomobilčki, sladkorne pene, veliki kosi ementalskega sira, ki so ga rezali s posebnim nožem. Dobil si kakšno igračo ali drugo neumnost – plastično vetrnico mavričnih barv, na zimskem sejmu novo kapo ali rokavice … Na sejmu v Komendi je imela šola svojo stojnico. Dijaki in študenti so bili razvrščeni, da so opravljali funkcijo razstavljavca – prodajali so šolske izdelke, delili letake in ljudem nudili informacije o šoli, programih, novostih … Veliko je bilo obiskovalcev in mladi se prav nič ne upirajo takemu delu – večina bi obiskala sejem tudi zaradi svojih osebnih vzgibov. Tak pouk jim je všeč, čez nekaj let bo to morda njihova službena naloga. Sejem je vedno stičišče ljudi in novosti. Velike mehanizacije ne kupiš prav tam, ljudje si nove stroje ogledujejo, iščejo informacije. Razstavljavci povedo, da jim po sejmu doma komaj uspe dvigovati telefone, toliko je zanimanja za izdelke, ki so jih na sejmu razstavljali. Sejem je vedno tudi dogodek, ljudje za konec tedna nekam gredo. Ne vem, kako je to, ampak večinoma gredo radi tja, kjer je gneča. Tako sem sejem zaradi dijakov obiskala vse tri dni. Opazovala sem ljudi, kaj nosijo domov. Če odmislimo vizitke in poslovne stike, ljudje kaj kupijo. Kaj so ljudje nosili domov? Mandarine, zaboje jabolk, igrače – otroško kmetijsko mehanizacijo, vsak tretji je imel vrečo znanega gorenjskega influencerja, ki skuša javnosti kmetijstvo približati na drugačen, zabaven način. Iz vrečk ven so gledale salame in takšne stvari. Seveda sem tudi sama pogledala vsaj nekaj stojnic. Da si na sejmu koristen državljan, moraš potrošiti nekaj denarja. Ko grem na takšne dogodke, se vnaprej omejim, koliko denarja bom zapravila, ker sicer lahko potrošiš velike zneske, prineseš pa kar nekaj. Kupila sem lesene angelčke, kot okras za jelko, ekološke kaše in moke in mlečne izdelke. Mladi sirar se je rad pogovarjal. Povedal je, da so v šoli izdelali projektno nalogo, kjer so na področju sirarstva raziskali trg, pregledali konkurenco in izdelali kalkulacije lastne proizvodnje. Doma je s kmetije in najprej je delal druge stvari. Ni želel biti sirar. Potem pa nanese tako, da je poskusil, in danes je to njegov posel. Ima vrhunsko opremo, ki lahko proces opravlja tudi ponoči, večino časa mu vzame prodaja. Če želi imeti lastne prodajne poti, kjer največ zasluži, potem mora biti prisoten na stojnicah in sejmih. Lepo, si mislim, tako šolske naloge in projekti niso same sebi namen, komu pa le koristi pri začetkih njegove poslovne poti.