Sejem

Kmetijsko-obrtni sejem v Komendi je za nas delovni konec tedna. Vsako leto imamo tam stojnico, na kateri dijaki in študenti predstavljajo šolo, promovirajo našo dejavnost, prodajajo izdelke. Dijake za delo na sejmu pripravim jaz. Nihče se temu ne upira, tako delo jim je zelo všeč. Želim jim povedati, da so ljudje zelo različni in da bodo na stojnici odreagirali različno. Nekdo želi biti glavni, drugi se zanima za podrobnosti, tretji se rad šali in četrtemu je popolnoma vseeno, kako ga postrežejo, da le nekaj dobi. Če imaš ljudi rad, jih bolje razumeš in veš, zakaj nekdo odreagira drugače kot drug. Sejem je stičišče ljudi, znanja, novosti, inovacij, glasbe, dogodkov. Pred uradnim odprtjem je vsako leto strokovno predavanje. Že nekaj let ta predavanja izvaja naš center in tokrat sem dobila priložnost za to jaz. Ta hip moje misli zelo zapolnjuje gozdna terapija. To je nekaj novega, kar lahko nudimo uporabnikom, in to je bila tema predavanja. Bilo je nekaj poslušalcev, ki so poznali tematiko in jih je vsebina zelo zanimala. Sledilo je odprtje, kjer je bila gostja predsednica države. Med drugim je povedala, da iz Komende prihajajo pomembne osebe in dogodki za slovenski narod – Peter Pavel Glavar, Tadej Pogačar in komendski sejem. Spregovorila sta predsednik konjeniškega kluba in župan. Potem so svečano prerezali trak in sejem je bil uradno odprt. Meni najljubša stvar na odprtju so bili pevci Slovenskega okteta. Sem se kar odmaknila, da sem lahko sama pri sebi prepevala z njimi. Začeli so z Zdravljico, sledile so slovenske pesmi mlajše in starejše izvedbe, dozdevalo pa se mi je, da bodo zaključili s Slovenec sem. Bolj kot so časi nemirni, bolj se poudarja identiteta naroda. V drugi polovici 19. stoletja ni bilo prireditve, da ne bi prepevali te pesmi. Neizbežno smo odvisni od globalizacije in vedno bolj se izgublja naša identiteta. Tako vedno bolj pogosto pojemo Slovenec sem, Slovenec sem … Glasba mi je globoko pobožala dušo, potem pa sem šla pogledat sejem. Omejim denar, ki sem ga pripravljena zapraviti na sejmu. Kupila sem dve leseni deski. Ko sem prišla do naslednjega razstavljavca, mi je denarja že zmanjkalo. »Nimam več denarja,« pravim in razstavljavec reče: »Saj lahko plačate s kartico.« Nisem se mogla upreti. Potem sem videla nek masažni aparat, ki pomaga tudi pri zbijanju vozlov v hrbtu. To je moja velika težava. Poskusim aparat. To je to, kar potrebujem, vprašam za ceno in takoj plačam, s kartico, seveda. Ko pridem domov, mi rečejo: »Kaj, tako kramo si kupila in 100 evrov si plačala za ta jajca.« Potem vsi poskusijo napravo in čez pet minut govorijo: »To si pa dobro kupila, res je v redu.« Vse to je sejem.