Sestavljena Narava

Velikokrat se pri raziskovanju okolice in sebe zadovoljimo s hitrimi odgovori. Ko pa se poglobimo, vidimo vedno več malenkosti, ki so pomembne in nas vedno bolj prevzemajo. Več zanimanja, večja radovednost, bolj je navdušujoče raziskovanje. Včasih rečemo, narava je narava, voda kot voda, človek kot vsi ljudje. Kar zadovoljimo se s celoto, kot da bi bila ta celota enotna. Pa v resnici ni. Drevo je sestavljeno iz več delov: debla, skorje, vej, soka, listov, korenin, cveta in plodu. Tudi čas je sestavni del drevesa – listi čez leto spreminjajo barve, količina soka se prilagaja letnemu času. Preko fotosinteze drevo »komunicira« s soncem, preko korenin pa z zemljo. Drevo ni preprosta celota, ampak kompleksen sistem, sestavljen iz delov, ki med seboj sodelujejo. Prav to sodelovanje mu omogoča preživetje. Kaj pa je tisto glavno, kar drevesu omogoča, da živi? Morda bi temu lahko rekli življenjska sila – nevidna, a vedno prisotna moč, ki prežema vso Naravo in povezuje vse dele v smiselno Celoto.

Panj čebel je celota, sestavljena iz matice, delavk in trotov. Matica leže jajčeca in zagotavlja nadaljevanje rodu. Delavke nabirajo med, gradijo satje, skrbijo za zalego in branijo panj pred nevarnostjo. Troti oplodijo matico, kar omogoča prihodnje generacije. Čeprav so posamezne čebele majhne in krhke, panj preživi le, če vsi deli usklajeno delujejo kot enoten organizem. Le od kod čebelam modrost in sposobnost takšne organizacije dela? In njihovo skrivnostno sporazumevanje. Brez razmišljanja in računalnikov. Spet moramo zapisati, da Nekaj uravnava čebele.

In kako je s človekom? Tako smo si pohitrili življenje, da ne vidimo niti celote niti delov v nas. Nekoč smo bili mladi in kar naenkrat smo v zrelih letih. Vmes smo pa večinoma pozabili, da tudi v nas obstaja neuničljiva moč Življenja, ki nas vodi, če se ji prepustimo. Kako pa je z deli v človeku? Tudi človek je sestavljen. Še najlažje sprejmemo, da imamo štiri okončine, trup, glavo, možgane, medenico, sklepe, mišice … in več kot 30 bilijonov (30 + dvanajst ničel) celic. Razumemo, da imamo fizične dele v sebi, čeprav se jih pogosto ne zavedamo, dokler ne zbolimo ali smo poškodovani. Imamo pa tudi dele, ki mislijo, dele, ki se spominjajo, dele, ki zrejo v prihodnost, recimo temu upajoči deli. Vsi deli sestavljajo celoto in prav vsi deli so dobri. Potem pa imamo v sebi tudi del, ki je sebičen, del, ki se ne želi pogovarjati, del, ki je užaljen, del, ki povzroča kronične bolečine, del, ki je poln strahu, del, ki ni več vesel, del, ki je tesnoben, in del, ki je obupal. Kje pa je centralni del, kjer je neuničljiva moč Življenja? Zapacali smo ga z grdimi dejanji, z grdimi besedami, z neprimernim obnašanjem do moža, žene, do lastnega otroka, zapacali smo ga z nehvaležnostjo.