Severna Španija po najinem okusu (1)

V severno Španijo naju je vleklo že kar nekaj let. Spomnim se, da je želja začela tleti že v koronskih časih, ko nama je prijatelj Jan navdušen kazal fotografije iz gorovja Picos in opisoval okuse kantabrijskih sirov ter baskovskega jabolčnika. Piko na i je preteklo poletje pridala Tadeja, ki po obisku Bilbaa kar ni mogla prehvaliti njihove zažgane skutne tortice in živahnega mestnega utripa. Izbira letošnjega dopusta tako res ni bila težka in naju je z Nejcem ponesla čez Dunaj do Santandra, kjer sva v enem tednu raziskala od Bilbaa na vzhodu do majhnih ribiških vasic Asturije na zahodu.

Mozaik severne Španije

Severna Španija je pravi mozaik: na meji s Francijo leži Baskija, kjer svoje veselje najdejo vse gurmanske in umetniške duše. Sledi ji Kantabrija z dolgimi peščenimi plažami, ki v notranjosti prehajajo v gorsko verigo Picos de Europa. Prav slednja povezuje Kantabrijo z Asturijo, ki slovi po fermentiranem jabolčniku in krepkih fižolovih enolončnicah. Potem pa so tu še Galicija, Kastilija in del Katalonije.

Vrhovi Evrope

Ker brez hribov pri nama ne gre, sva potovanje začela v rojstnem kraju španskega alpinizma – gorovju Picos de Europa. A sva mogočne stene najvišjega Naranjo de Bulnes občudovala le od daleč ter se prvi dan odpravila do vasice Bulnes. Izlet sva začela z vožnjo v podzemni vzpenjači, ki v dobrih dveh kilometrih premaga več kot 400 višinskih metrov, in že sva v daljavi zagledala pravljične kamnite hiške z lesenimi polkni. Nekatere še vedno služijo svojemu prvotnemu namenu pastirskih koč, druge so vrata odprle za turiste, ki v osrčju gorovja iščejo pristnost in mir. In res sva bila na tisto popoldne popolnoma sama, ko sva se po razgledni stezici spuščala v dolino in so nama družbo delale le boječe koze in topel pomladni vetrc. (Se nadaljuje)