Slepimo se

Kot kaže, je izogibanje resnici precej pogosto. Na mnogih področjih. Nočemo si priznati resnice, se izogibamo, manipuliramo, obračamo besede, iščemo izgovore, zamenjamo temo, odidemo stran, ko nekdo naslovi temo, ki je ne maramo … in temu nesmiselnemu vedenju dopustimo, da nas obvladuje, čeprav smo mi prepričani, da vodimo igro.

Zanimivo, da je popolnoma drugače pri reševanju tehničnih težav. Ko se pokvari avto, nima smisla razpravljati, kaj je prav in kaj narobe. Moramo se odpraviti do mehanika, on odkrije vzrok, odpravi vzrok in avto spet dela. Kadar v hišo s strehe teče voda, nam ne preostane drugega, kot da splezamo na streho in zamenjamo strešnik. Nepriznanje vzroka težave in reševanje težave stran od vzroka bo situacijo le še poslabšalo – avto bo še bolj poškodovan, še več bo stroškov, dolgoročno puščanje strehe bo uničilo streho. Prej ko se lotimo vzroka, bolje za nas. Avto in streha ne čutita bolečine, čutimo jo le mi – ne moremo se voziti, imamo mokro stanovanje in nepravočasno ukrepanje nas udari po žepu.

Pri odnosih je drugače. Slepimo se leta in leta. Nočemo si priznati resnice, ki pa stalno hodi za nami in nas preganja. Tukaj nimamo v mislih le najhujših zločinov, ki jih je človek sposoben narediti: ubijanja, genocid, posilstva, trgovina z ljudmi, diktatorstva … pri teh grozodejstvih smo celo enotni in obsojamo. Zatakne se nam pri osebnih, zakonskih in družinskih zgodbah. Npr. nočem razmišljati, da me je mama želela splaviti, nočem se spominjati, da sta se poročila le zaradi mojega prihoda, nočem podoživljati, ko sta kričala name, da iz mene nikoli ne bo nič, še po mnogih letih zakona mi očitaš, da te nisem spolno zadovoljil, ne smeva se pogovarjati o moji nezvestobi pred 30 leti, nočem govoriti o svoji zasvojenosti z alkoholom pred 40 leti, družinska skrivnost je, da ima mami nezakonskega sina, ki ga ne sme videti, nihče noče govoriti, kaj je delal moj dedek med vojno, na vasi pravijo, da je prababica zagrešila detomor, pred mnogimi leti je umrla moja hčerkica … Zakaj nočemo naslavljati teh grozot? Izogibanje čustveni (psihični) bolečini je naravni odziv, ki nam pomaga zaščititi se pred nelagodjem in stresom. Ljudje se pogosto trudijo preprečiti soočenje s težkimi čustvi, ker se bojijo, da bi bili z njimi preplavljeni. Takšno izogibanje lahko vodi do začasnega olajšanja, dejansko pa pomeni, da se težave in bolečina kopičijo, kar lahko povzroči še večje težave v prihodnosti. Če ne meni, pa mojim otrokom. Kajti danes vemo, da česar jaz ne uredim, dam naprej svojim otrokom. Trudimo se nuditi jim izobrazbo, hišo, stanovanje. Potrudimo se še, da jim bomo dali manj psihičnega bremena, ki ga tako vztrajno odrivamo od sebe. Otroci nam bodo neskončno hvaležni. Mi pa že končno enkrat odrastimo in nehajmo bežati sami pred seboj.