Slike o absurdnosti nasilja

Kranj – Po tržaški premieri v začetku oktobra smo si pred dnevi dramo Woyzeck premierno prvič ogledali še na odru Prešernovega gledališča. Na gledaliških odrih pogosto uprizarjana dramska klasika nemškega avtorja Georga Büchnerja (1813–1837) je besedilo, ki je zaradi avtorjeve smrti ostalo nedokončano v rokopisu in je po strukturi fragmentirano.

Zgodba pripoveduje o nasilju, ki ga v družbi rojeva pomanjkanje človekove bližine. Woyzeck (igra ga Blaž Setnikar) je človek z družbenega dna, ki je že kot otrok izgubil starše in se je mora preživljati s priložnostnimi deli, med drugim tudi kot najemni vojak. Trpi za preganjavico, ljubosumje do njegove ljubljene pa ga pripelje do neslutenih posledic.

Režiser Igor Pison v predstavi Büchnerjevo besedilo, ki je bilo ob svojem nastanku v mnogo pogledih pred svojim časom, aktualizira v sodobnost. Zdi se, da že sama odrska postavitev, zasedba je sicer zmanjšana na osem igralk in igralcev, in scenografija delujeta zelo razdeljeni, kot da si dogodki sledijo eden mimo drugega, kar je značilno tudi za današnjo razslojeno družbo. Akterji govorijo v tretji osebi, kar je nenavadno, nestandardno in že samo po sebi ustvarja nekakšno potujitev. Fragmentiranost je izražena na zelo agresiven način, prizori so presekani z lučjo. Zatemnitev tako rekoč ugasne vsak prizor, kar daje občutek praznine, kot da nič, kar se je zgodilo, nima pomena. To spominja na odtujenost posameznika od družbe. Je to neke vrste medsebojna brezbrižnost? Woyzecku, običajnemu človeku iz mesa in krvi, nihče ne pomaga; nadrejeni v vojski, zdravnik ... ga ne zaznavajo kot sočloveka. V razslojeni družbi, družbi posameznikov ostaja sam. Tudi v njegovem odnosu z materjo njegovega otroka Marie (igra jo Tina Gunzek) prevladuje odtujenost.

Zdi se, da se liki v medsebojnih dialogih ne slišijo, da govorijo drug mimo drugega, kar je poleg fizičnega nasilja, ki ga vidimo na odru, prav tako neke vrste nasilje. A vendarle, o smislu v razslojeni, skrajno individualizirani in maščevalni družbi se bežno sprašujejo tudi liki v predstavi. Sicer na precej čuden način, čeprav se zdi, da gre za dialog, tega ni. Ne poslušajo se, znajo pa se utišati – z nasiljem.

Uprizoritev je zastavljena brezčasno, na odru se pojavi radio, tudi prenosni računalnik, kar uprizoritev morda tudi na licu mesta iztrga iz striktnih okvirov preteklosti in jo dodatno približa sedanjosti. Kot zapisano, pa je brezčasnost tudi sicer ena od značilnosti besedila. Kaj nam Büchnerjev Woyzeck že skoraj dve stoletji skuša povedati? Njegovo sporočilo govori o absurdnosti nasilja, tako fizičnega kot psihičnega. Ta absurdnost je v predstavi še toliko bolj potencirana prav skozi govorjenje o stvareh, za katere se vedno znova zdi, da med seboj niso povezane.

V predstavi se tako na odru kot v celotni ustvarjalni ekipi odraža uspešno sodelovanje med Prešernovim gledališčem in SSG Trst, ki se je po prvi koprodukciji v predstavi Meja sneženja pred tremi leti tokrat znova izkazalo za še kako dobrodošlo povezovanje med obema gledališčema.