Sneg

Dočakali smo ga, prvi sneg. Za kratek čas je pobelil tudi nižine, v višjih legah pa je ostal. Mislim si, dobro za smučanje, še bolje za zalogo vode. Upajmo, da ga bo padlo še več. Ne bi si mislila, da bo Krvavec kdaj taka »sprehajalna«, da ne rečem izletniška točka. Z avtom se pripelješ do Jezerc, lahko še naprej do Rozke, in že si v hribih. Sneg je bil puhast, lahek in mehak. V soncu so se lesketali kristali. Hoditi po takem snegu je zame darilo z neba. To veš in ceniš še toliko bolj, če ti kdaj ni bilo dano. Takoj ob parkirišču je veliko ljudi, otrok s sanmi in lopatkami. Pogosto si mislim, prikrajšani so. Včasih smo se sankali in smučali na vsakem vaškem bregu in kuclju, danes lepoto in čarobnost snega okusiš le, če te starši odpeljejo na izlet. V našem otroštvu smo to lahko počeli vsak dan. Ko smo prišli iz šole, smo šli na prvi breg in se sankali in smučali. Otroci sploh ne vedo več, kako je, ko se ti je »zanohtalo«. Rdeče roke, ledeno mrzle, kot da bi otrple. Potem si prišel na toplo in počasi so se ogrele. Najprej je nastopila pekoča bolečina, kar trgalo je po prstih. Čisto počasi, kot da bi lupil plast za plastjo, so se prsti ogreli. Z bolečino je prišla nazaj toplota. Kdo še danes to ve? Ni več mraza, nihče več ne pusti otrok samih, da se lahko igrajo v snegu in so umazani, mokri. To je danes prepovedano. Danes je vsa igra načrtovana, usmerjena, ves čas so na preži vzgojitelji, starši, da ne bi kdo padel, se umazal, si česa strgal … Vse mora biti kot iz reklame, saj nas ves čas s tem zasipavajo. Na Jezercih sva jo ubrala čisto desno. Prišla sva do ograje pašnika, potem je prepad. Velike smreke, modro nebo in sonce. Jasno je bilo. Pogled seže na Julijce. Na levi strani so bohinjske gore, na desni pokljuške. Dobro se vidita Ratitovec in Jelovica. Tam blizu sta Blegoš in Stari vrh, kar nekaj stran Porezen. Proti jugu opaziš Tošč, še bolj v daljavi Nanos in Snežnik. Potem je Učka. Gledaš vrh Krvavca od zadaj, vrh Kompotele, Tursko goro in to je ves zorni kot, ki sva ga lahko opazila s tega dela Krvavca. Gaziva po snegu. Udira se ravno prav, da sneg ne pride za gamaše, palice se z lahkoto zarijejo v travnik. Prav nič me ne mika v Bohinj in Zgornjesavsko dolino, če je pred nosom hrib, sneg, sonce, zasnežene velike smreke … Tako sva od zadaj prišla na Kriško planino. Nazaj sva gazila po drugi trasi in bilo je čudovito. Ostala sva skoraj do konca, ko je sonce padlo za gore. Potem se v trenutku ohladi in kmalu se tudi stemni. Do teh lepot imam od doma pol ure vožnje. Če bi se podajala kamorkoli drugam, bi v avtu in na cesti preživela več časa. Mislim, da sem trajnostna. V resnici vem, da sem vedno starejša. Za poldnevno pohajkovanje po snegu se mi ne da voziti prav daleč. Me zanima, kako se za izlet odločite vi?