Soba številka 31

Bivam v hotelski sobi številka 31. Pogled ima na morje. Pravzaprav ima steklene stene in strop. Soba ima premično kuhinjo, ki ima vse, kar imajo veliki – električna ponev, kuhalna plošča, cel mali hladilnik, veliko začimb in vse drugo, kar sodi zraven. Med naravne »stebre« lahko napnem viseče mreže. Kuhava veliko in dobro, najpogosteje ribe. Porabila sva več kot en liter navadnega sončničnega olja in pol litra olivnega olja. Smejala sem se, ko sem gobico za pomivanje posode zamenjala z novo – toliko torej kuhava in pomivava. Bivanje tukaj je precej drago. Samo deset evrov dražje po osebi je bivanje v drugi »sobi«, kjer vam dvakrat na dan nudijo tudi hrano. Spim zunaj. Kar zunaj, pod steklenim stropom, in opazujem krošnje dreves. Dan začnem s telovadbo, s svojimi vajami za krepitev mišic na nogi. Te vaje so zelo težke in intenzivne. Vaje delam na obali in največje veselje in užitek je po koncu mučenja ali treninga zaplavati v morju. Naučili so me, da po teh vajah potrebujem močno beljakovinsko hrano. Naredim si tri jajca, potem še jogurt, skuto in še kaj zraven. Čisto malo se počutim kot športnik po treningu. Bazena in vode sem med rehabilitacijo okusila, kolikor sem je hotela. S hvaležnostjo, ponižnostjo in veseljem sedaj hodim. Spet lahko hodim. Po poškodbi sem naredila najdaljši pohod, ki je trajal štiri ure v kosu. Bilo je oblačno vreme, tako da človek lahko v teh krajih čez dan hodi štiri ure. Štiri ure hodiš in gledaš morje z otoki in zalivi. Ves čas se čudim, zahvaljujem, vriskam. Ali sem utrujena? Sploh ne, pravzaprav se moram rekreirati, ker tako dobro in veliko kuham. Da bi se človek na dopustu zredil, to pa nikamor ne paše. Od vsega navdušenja nad hojo sem dobila velik žulj, ki se z mojo tehniko premagovanja žuljev, s šivanko in nitko, nikakor ne zaceli. Namakam nogo v morje in vem, da bo morska voda naredila svoje. Najin dopust traja 18 dni. Prvič me je nekdo vprašal, ali sva v pokoju, ker si lahko omisliva tako dolg dopust. Mislila sem si, pojma nimaš, kaj govoriš. Če bi bila v pokoju, bi šla na dopust septembra, maja, junija, nikakor v glavni sezoni. To je največja tlaka in beda učiteljskega poklica. Starejša, kot sem, bolj mi gre to na živce. Upam, da tudi jaz doživim upokojitev, in potem ne bom hodila na letni dopust julija in avgusta in ne bom smučala januarja in februarja. Si ne predstavljate, kako veliko breme je to za učitelje, še posebno potem, ko otroci zrastejo in zopet hodiš na dopust sam. Verjamem, da ste uganili. Soba številka 31 je parcela v majhnem kampu, pa še ta je skoraj prazen. Pogled ima na odprto morje z otoki, gledam Korčulo, Sušac in Vis. Šotoriva. Kje je to, poskušajte uganiti sami.