Sodelovanje

Vsako leto se udeležim vsaj enega mednarodnega kongresa. Obiščem nekaj seminarjev. Tudi na tak način ostajam v stiku z novostmi. Predvsem pa srečam ljudi, ki opravljajo podobne poklice kot jaz. V novembru sem se udeležil dveh kongresov. Na prvem sem bil le poslušalec, na drugem sem imel točko. To pomeni, da sem predstavil svoj način dela ostalim poslušalcem. Namen takšnih kongresov je predstavitev ali najnovejših raziskav ali predstavitev dobre prakse. Pogosto je več kot teorija pomembna uspešna praksa. Koristno je poslušati, kaj delajo kolegi doma in po svetu dobro, kako pristopiti do človeka, ki je v težavah, kje se največkrat zatakne, kje zmanjka znanja, kako spodbuditi človeka, ki je izgubil upanje, ali je sploh smiselno iskati vzroke vsakdanjih težav ali naj ljudi spodbujamo le k pogledu v prihodnost, kako spodbuditi moč v človeku, da ne obupa nad seboj, kako različni so pristopi do človeka v mladosti in v starosti … in kaj storiti, da bi ljudje manj obiskovali psihiatre, psihologe, terapevte ter da bi si bolj znali sami pomagati.

Prvi kongres se je nanašal na tematiko psihoterapije psihoz. Psihoza je duševno stanje, pri katerem posameznik izgubi stik z realnostjo, kar se kaže v motnjah zaznavanja, mišljenja in vedenja, kot so blodnje in halucinacije. Gre za simptom, ki se lahko pojavi pri različnih motnjah, kot so shizofrenija, bipolarna motnja ali huda depresija, in pogosto zahteva psihiatrično zdravljenje in zdravila. Udeleženci so bili psihiatri, klinični psihologi in jaz kot edini nezdravstveni delavec. Pri vseh predavateljih in udeležencih je bilo zaznati veliko skrb za paciente. Ker so razlagali psihotična stanja pacientov, je logično, da je psihoterapija nujno povezana z medikamentnim zdravljenjem. Predvsem psihiatri so obžalovali, da nimajo več časa za posameznega pacienta.

Drugi kongres je bil kongres zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Obravnavali smo teme v povezavi z nasiljem in jezo: nasilje na delovnem mestu in izgorelost, povezanost fizičnega nasilja v otroštvu in panični napadi v odrasli dobi, nasilje nad ženskami v družini, nasilje v šoli kot odraz družbe, uporaba slik in podob v psihoterapiji …, skratka odnosi tu in tam, v preteklosti in sedaj, med starši in otroki, med možem in ženo, med sodelavci. Večna tema, ki nas zaposluje.

Če poenostavim: Terapevti smo preventiva pred psihotičnimi izpadi. Še bolj pa je pomembno, da so dobri odnosi doma, starši – otroci, mož – žena, sosed – sosedu, sodelavci, prijatelji … najboljša preventiva pred terapevti. Vsak sam lahko naredi največ zase in za svoje odnose. Vendar ne samo tako, da bom jaz zadovoljen. Merilo mojega vložka v odnose je najprej moje zadovoljstvo in hkrati tudi zadovoljstvo ljudi, ki z mano živijo.