Severna Španija po najinem okusu (3)

Gorovje Picos de Europa proti zahodu prehaja v zelene planine in pašnike, ki se v Asturiji spuščajo proti neskončnim nasadom jabolk ter končajo z obalami Biskajskega zaliva. Tretji dan svojega potepanja sva tako sledila tej navidezni geografski črti, ki naju je vodila vse od vasice El Escobal, svetišča Covadonga in istoimenskih visokogorskih jezer, do Ovieda.

Svetišče Covadonga

»Uau, noro!« je rekel Nejc, ko sva prispela do majhnega jezera, nad katerim je v skalnati votlini stala kapelica. »Tu naj bi nekdaj molil prvi asturijski kralj Pelayo, danes pa se v to priljubljeno romarsko središče zgrinjajo verniki z vsega sveta,« sem ga poučila, medtem ko sva se sprehodila po izklesanem skalnatem predoru ter skozi skalno okno opazovala mogočno baziliko De Santa María. Po ogledu svetišča sva na turističnem pultu kupila vozovnici za avtobus, ki v času turistične sezone vozi vse od mesta Cangas de Onís do ledeniških jezer Enol in Ercina (Lagos de Covadonga), ter se skupaj z ostalimi turisti sprehodila po krožni poti okoli jezer.

Prestolnica Asturije

Oviedo mi je v hipu prirasel k srcu – tipično špansko mestece, kjer se življenje, delo in majhni užitki prepletajo v starem mestnem jedru. Številni trgi in kavarne se zapolnijo šele okoli desete ure – zjutraj, ko se ljudje odpravljajo na delo, in zvečer, ko vročina končno popusti in zapaše cava ali hladen jabolčni cider. Midva sva v mesto zakorakala kot prava gurmana in si v Confiteríi Rialto privoščila mandljeve piškote s čokolado (Moscovitas), v slaščičarni Camilo de Blas pa kupila njihovo slavno pecivo z mandljevo kremo (Carbayones). Vroč popoldan sva ponovno zaključila z jabolčnim ciderjem, ki ga natakarji tradicionalno točijo z višine.

(Se nadaljuje)