Spomenik slovenskih rok v avstralski Tasmaniji

Spomenik ni le arhitekturna posebnost Tasmanije, temveč tudi pričevanje o vztrajnosti, znanju in požrtvovalnosti mladih Slovencev, ki so po vojni iskali nov dom. Zato sem se odločil, da ga obiščem, fotografiram in zberem podatke o njegovem nastanku.

Prvi vtis

Že pred mestom Ulverstone sem na avtocestni tabli opazil podobo spomenika, ki je postal prepoznaven simbol mesta. Ko sem se približeval, je 23 metrov visoki vrh obeliska izstopal iz daljave in me vodil do središča krožišča med ulicami Risby Street, Alexandra Road in Reibey Street. Na tem mestu od leta 1924 potekajo slovesnosti ob dnevu ANZAC v spomin na padle v obeh svetovnih vojnah.

Pomen spomenika

V uradnem dokumentu je zapisano: »Spominsko uro so zasnovali in v veliki meri zgradili slovenski migranti … Svojevrstna sestava, ki združuje spomenik, cestno infrastrukturo in časomer v ena sam spomenik …«

Spomenik združuje tri elemente: spomin, prometno ureditev in javno uro. V njegovem središču je vključen tudi starejši spomenik iz prve svetovne vojne.

Arhitekt Cvetko Mejač

Cvetko Mejač je leta 1953 pripravil načrt in leseni model spomenika ter ga predstavil občinskemu odboru. Ponudbo so sprejeli 3. avgusta 1953 za 5831 funtov/11.600 dolarjev.

Cvetko Mejač je bil rojen v Kamniku, študiral je v Beogradu, Firencah, Münchnu in Melbournu. V Avstralijo je prišel leta 1950 in se hitro uveljavil kot arhitekt.

V Ulverstonu je zasnoval tudi šolske prostore Convent School. Sodeloval je v natečaju za novo – sedanjo stavbo 1988 vlade – parlamenta v Canberri. V slovenski skupnosti v Queenslandu je brezplačno pripravil načrte za spomenik žrtvam druge svetovne vojne in za Slovenski dom v Cornubii. Bil je tudi slikar in kipar; v cerkvi sv. Rafaela je izdelal 15 postaj križevega pota. Umrl je leta 1992 na Bribie Islandu.

Graditelji spomenika

Podjetje Artizan je vodil Mejač. Pri gradnji so sodelovali:

• Jernej Bajželj (Stražišče pri Kranju),

• Rudi Zimič (Stražišče pri Kranju),

• John McNeil,

• italijanski, ukrajinski in nizozemski delavec.

Jernej Bajželj je danes edini še živeči graditelj.

Gradnja

Za temelje in tri stebre so porabili 253 prostorninskih metrov betona in 28 ton železa. Temelj so kopali ročno, s krampom in lopato, štiri metre globoko in pet metrov široko. Za temelj so porabili 118 prostorninskih metrov betona. Vse so mešali ročno z mešalcem.

Sprva so lokalni prebivalci dvomili o projektu, a kasneje je, kot je zapisano v dokumentu: »Dvomljivo občudovanje se je spremenilo v odkrito spoštovanje … umetniška slovenska izdelava …«

Spomenik je bil odkrit 1. februarja 1954, odkritje je opravil premier Tasmanije Robert Cosgrove.

Simbolika

Trije stebri predstavljajo tri avstralske vojaške sile: kopensko vojsko, mornarico in letalstvo. Stebri so povezani z verigo, ki simbolizira povezanost in moč. Na vrhu stoji štiristranska ura, sinhronizirana s satelitom. Svetilka na vrhu ponoči sveti kot simbolni plamen v spomin padlim. Podlaga spomenika je oblikovana kot rdeči obris Tasmanije.

Muzej HIVE in srečanje z Jernejem Bajžljem

V bližnjem muzeju HIVE hranijo dokumente, fotografije in video o gradnji. V videu nastopa Jernej Bajželj, ki s ponosom pripoveduje o gradnji. Obiskal sem ga tudi osebno v domu ostarelih v Penguin, skupaj s svojim sinom Edvardom in Karen. Njegove pripovedi o težkem delu in prijateljstvu med slovenskimi delavci so dragocen del zgodovine.

Zaključek

Svetišče spomina v Ulverstonu ni le arhitekturni dosežek, je spomenik mladim slovenskim beguncem, ki so po vojni s svojim znanjem in delom pustili trajen pečat v Avstraliji. Njihova zgodba je del širše zgodovine slovenske emigracije, ki si zasluži, da jo ohranimo in pripovedujemo naprej.