Spoštuj starše ...

... da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. Tako zelo poznana četrta božja zapoved. V preteklosti brezpogojno upoštevana, danes pa ni več samoumevna. Nam v dobro je, da spoštujemo svoje starše. Iz njih smo nastali in oni so nas vzgajali. Kakor koli so nas že – eni bolje, drugi slabše, eni zavestno dobro, drugi (nehote) slabo. Mnogo lahko razpravljamo o pravilnosti vzgoje, veliko besed napišemo in izgovorimo, narava pa deluje po svoje.

S spoštovanjem svojih staršev sami sebi dajemo notranji mir. Zakaj le? Kako je to mogoče? Naše telo si je do najmanjših podrobnosti zapomnilo odnos z mamo, odnos z očetom in njun medsebojni odnos. Naše celice so prepojene z vzdušji in čustvi, ki so bila v primarni družini. Besedičenja o starševstvu, primarni družini, pomenu očeta in mame ne morejo spremeniti teh naravnih zakonitosti. Zato urejeni odnosi s starši (tudi v odrasli dobi) pomirjajo mene samega.

Kaj pa, kadar to zaradi dela in obnašanja starša ni mogoče? Ko vem, da je oče zapustil mamo takoj, ko je zanosila, ko sta mi oba dala vedeti, da sem bil/-a nezaželeno spočet/-a in da še danes nisem dobrodošel/-a na njunem domu, ko mi še danes dasta vedeti, da je sestra več vredna kot jaz, ker vem, da me je oče pretepal, ker je mama imela leta in leta težave z alkoholom, ko me mama krivi, da zaradi mene ni mogla diplomirati … Ne glede na to ima vsak človek v sebi željo starše spoštovati in s tem dati sebi notranji mir! Vendar preprosto glede na zgodovino ne zmore, še posebno če se starši nočejo spremeniti. Takrat mu preostane le eno: ozavestiti, da pač ne zmorejo drugače, in se v celoti posvetiti sebi. Ozavestiti vpliv očeta na moje telo (to se bolj odraža v desni polovici telesa) in vpliv mame (bolj leva polovica telesa). Urediti moramo notranjega starša. Posvetiti se sebi, svojemu telesu, svojim telesnim občutkom in nedovoljenim čustvom. Sedaj smo odrasli in lahko sami reguliramo sebe v drugih pomembnih odnosih. Regulirati pomeni, da prevzamemo odgovornosti za svoja razpoloženja in jih ubesedimo v bližnjih odnosih. Še največ priložnosti za spremembe imamo v intimnih, zakonskih/partnerskih odnosih. Tu lahko gradimo sami sebe na nov način. V intimnih odnosih se lahko najbolj spoznavamo in spreminjamo – sebi, zakonu in svojim potomcem v prid.

Predvsem pa moramo biti nežni do sebe, če je že drugim spodletelo. Bolj bomo imeli radi sebe, lažje bomo odpustili nepravilnosti staršem in prej bomo doumeli, da tudi oni niso bili deležni vzgoje, kakršna bi jim pripadala. Od vsega pa še največ velja, da se odrasli otroci in starši upamo in zmoremo pogovarjati o vseh preteklih dogodkih. »Aja, nisem vedel, da sem tako zamočil; res je, naredil sem napako. Oprosti.«