srečanje sošolcev 60 let od zaključka OŠ v gostilna Rekar / Foto: Tina Dokl

Srečanje 8. c razreda ob 60. obletnici valete / Foto: Tina Dokl

Sprehod po spominih

Šestdeset let po valeti so se znova zbrali – nekdanji učenci 8. c razreda Osnovne šole Staneta Žagarja, ki so obudili spomine, ob katerih je marsikomu zaigralo srce.

Mineva natanko šest desetletij od valete 8. c razreda Osnovne šole Staneta Žagarja. Ob tej častitljivi obletnici so se sošolci znova zbrali, tokrat že četrtič. Prijetno popoldne so preživeli pri Rekarju, kjer so obujali spomine, se spomnili šolskih dni, učiteljev in številnih anekdot iz mladosti. »V razredu nas je bilo okoli trideset, danes nas bo približno petnajst,« je povedala Mika Kavčič. »Spomini na tista leta so še vedno živi. Bili smo otroci, polni energije in radovednosti. Učitelji so bili precej strogi, a so nas dobro pripravili na naprej – srednja šola nam potem ni povzročala težav. Verjetno smo bili tudi zato tako povezani, ker smo skupaj rasli in si zaupali,« je dejala in nam zaupala tudi, kako navdušeni so bili, ko so v petem razredu stopili čez prag čisto nove šole.

Podobne spomine je delil tudi Franci Luznar. Dejal je, da so se imeli lepo, čeprav so bili učitelji strogi. »Smo pa tudi kakšno ušpičili,« je rekel. »Spomnim se, da je bilo vsako špricanje pouka prava akcija, pravi podvig. Naš razrednik je bil gospod Franci Fister, učil je matematiko. Zanimivo je, da je bil celo naš družinski prijatelj, a to mi ni prav nič pomagalo – kvečjemu je bilo še težje,« je dejal in dodal še, da so ta srečanja izjemno dragocena: »To ni zgolj obujanje spominov, temveč pravi sprehod skozi zgodovino.« Srečanja se je udeležila tudi Nada Aram, ki že petdeset let živi v Mariboru, a priznava, da jo srce vedno znova vleče nazaj v Kranj. Povedala je: »Osnovnošolski dnevi so bili zares lepi. Bili smo zelo homogena generacija, povezani smo bili med seboj, učitelji pa so znali ohranjati avtoriteto.« V spomin se ji je vtisnil razrednik, ki ga opisuje kot resnega in spoštovanja vrednega moža: »Vedno je bil v sivi obleki, pod roko je nosil trikotnik. Učil nas je matematiko, a še veliko več – naučil nas je vrednot, ki jih ne najdeš v učbenikih.«

Čeprav je minilo šest desetletij, se je tistega dne zdelo, kot da so vsi spet stari štirinajst let. Srečanje 8. c razreda res ni bilo le obujanje spominov, temveč živo pričevanje o tem, kako močne vezi lahko ustvari skupna mladost.