V Adergasu se je zbralo več kot sto sorodnikov. / Foto: družinski arhiv
Srečanje Gerkmanovih
Povod za srečanje članov rodbine Gerkman in pika na i druženju v Adergasu preteklo nedeljo je bila knjiga, v kateri so predstavljene sedanje generacije Gerkmanovih ter predniki do leta 1729.
Želja, da bi raziskala družinsko deblo rodbine, v katero se je primožila, je tlela dolga leta, pravi Mira Gerkman. Ko je preko sodelovanja pri postavitvi jaslic ob poti iz Poženika na Šenturško Goro za lanski božič spoznala Marijo Stele, sorodnico v eni izmed vej, ki so jo prav tako zanimale družinske vezi, je dobila plamen. »Beseda je dala besedo in takoj sva si bili enotni, da bo nastala knjiga.« Po trdni nameri je pri obeh oživel raziskovalni duh – iskanje podatkov v župniščih, na pokopališčih, obiskali sta Nadškofijski arhiv v Ljubljani, se pogovarjali s sorodniki …
»Da je bil možev stari oče Aleš Gerkman rojen v Velesovem, pr' Dovarju, sem vedela. Manj mi je bilo znano o rodovih pred njim. Bila so ugibanja, da je to nemški priimek, da naj bi Gerkmani prišli s Koroškega. Z odprtimi usti sem poslušala Dovarjevo mamo Ivanko ob vsakem obisku, saj je prava zakladnica spominov. Z brskanjem po arhivskih knjigah sem se dokopala do letnice 1729, ko se je na Olševku v šenčurski fari očetu Janezu in mami Evi rodil Jakob Gerkman. Leta 1755 je v velesovski cerkvi sklenil zakonsko zvezo z Marijo Marko iz Velesovega. V mrliški knjigi, v zapisu o smrti Marijinega očeta Simona Marka v letu 1754, sem zasledila hišno ime Dolar, kar dokazuje, da je k Dovarju, kot se pri hiši reče danes, prvi Gerkman prišel z Olševka,« je pojasnila Mira Gerkman, ki je zbrano gradivo, pisno in slikovno, uredila ter objavila v knjigi. »V knjigo je vloženih ogromno ur raziskovanja, prevajanja, dogovarjanja, urejanja, oblikovanja … Vse to sem počela v močni veri, da nas knjiga med seboj 'spozna', še bolj zbliža, poveže, zgladi morebitne čeri v odnosih, skratka nam nudi možnost pristnih, iskrenih vezi. Predvsem pa je njen namen ohraniti spomin na naše drage prednike in skupne korenine.«
Priimek Gerkman se je pr' Dovarju ohranil več kot 205 let. »Sedaj se pišejo Plevel. Po najdenih podatkih je rod danes razkropljen širom po Sloveniji, na Hrvaškem v Zagrebu, pa v Avstriji v Salzburgu, celo v Franciji in Albaniji. Našla sem tudi zapis, ki je razvozlal, kako se je v eni od vej zaradi napačnega zapisa priimka v krstni knjigi izgubila črka E.«
Knjiga z naslovom Rodbina Gerkman od leta 1729 dalje popisuje enajst rodov. Trenutno je živih 161 krvnih sorodnikov in 65 »priženjenih«, je ugotovila Mira Gerkman. V Adergas je preteklo nedeljo prišlo 126 sorodnikov, pretežno iz bližnje okolice. »Prišli pa so tudi z Gorenjskega in okolice Ljubljane, iz Celja, Šempetra in Maribora. Najbolj smo bili veseli sorodnikov, ki živijo v Avstriji in Franciji, ter misijonarke sestre Vide Gerkman, ki trenutno deluje v Albaniji. Najstarejši udeleženec je bil star 92 let, najmlajša dobro leto.« Srečanje so začeli s sveto mašo pri velesovski Mariji, h kateri so prihajali tudi predniki. Župnik Slavko Kalan jim je predstavil še zgodovino nekdanjega samostana v Adergasu ter cerkve z najstarejšim Marijinim kipom in znamenitimi katakombami, nato so druženje ter spoznavanje korenin in sorodstvenih vej nadaljevali na Domačiji Vodník. Dogajalo se je, da so predvsem mlajši sorodnike prepoznavali v svojih vrstnikih, prijateljih, sodelavcih, učiteljih in profesorjih.
»Brala sem o srečanjih rodbin in nikoli si nisem mislila, da bom tudi sama doživela kaj takega. Le predstavljamo si lahko, koliko časa in truda je bilo vloženega v knjigo … Vzdušje je zelo pozitivno, zame je srečanje darilo,« je bila ganjena Vida Snedec Gerkman. Tudi soimenjakinja Vida Gerkman ni skrivala navdušenja. »Mislim, da že to, koliko se nas je zbralo, veliko pove o tem, kaj nam pomeni srečanje, kako hvaležni smo zanj in za knjigo. Lepo se mi zdi, da smo se najprej zbrali v cerkvi, kjer smo po tristo letih našli začetek naših korenin. V časih, ko se sprašujemo, kdo smo, od kod smo, kam gremo, je tako srečanje tudi lepo sporočilo otrokom, sploh zato, ker je med nami toliko veselja,« je dodala.
»Navdušenje in hvaležnost za knjigo, številne želje, da bi se še srečali ... to je potrditev, da trud ni bil zaman,« je s sorodniki delila zadovoljstvo Mira Gerkman. S svojo noto – noto glasbenega presenečenja – sta doživetjem dala pečat še sorodnik Boris Razboršek, član ansambla Dori, in operni pevec Anton Habjan.