Stare mame se prešc še spomnijo

Prešce so imele pomembno vlogo v slovenski dediščini. O njih je v svojih črticah pisal že Ivan Cankar, saj predstavljajo dragocen košček naše preteklosti. Tudi France Bevk je opisoval ta običaj.

Vodja tokratne delavnice je bil skrbnik Borštnikove domačije Dane Novak, ki sicer prihaja z Jame. Prišla je tudi Alojzija Korbar Tacar, lokalna vodnica v Cerkljah.

V t. i. hiši rojstne hiše Ignacija Borštnika so prisotni ob mizi in kozarcu vina radostno spremljali dogajanje, se ob druženju vračali v preteklost in primerjali spomine. V bogkovem kotu je gorela sveča.

Izvedeli smo tudi, kako je Dane Novak pravzaprav povezan z Borštnikovo rojstno hišo. Kot se je izrazil, je bil nekoč tu Borštnikov zet. Sicer pred več kot štirimi desetletji, je še dodal.

Različne delavnice

V nadaljevanju nam je povedal, da so v hiši v zadnjem času kar aktivni pri obujanju starih običajev. »Lani smo imeli delavnico peke kruha, zraven smo ribali še zelje s starim lesenim ribežnom. Pred leti smo pripravili metje prosa. To pomeni, da smo proso meli, ker se ne mlati. Iz snopa se mane, da dobimo ven zrnje, zato rečemo metje. Prešce pa smo enkrat tudi že pripravljali, pekli smo jih leta 2018.«

Kaj so prešce

Običaj peke prešc je zamrl po drugi svetovni vojni. »Spomnimo se ga še iz pripovedovanja staršev in starih staršev. Ko sem bil majhen, je moja mama vedno spekla še prešce. To je bila hrana za duše prednikov okoli vseh svetih in vernih duš. Duše tega kruha seveda niso pojedle, so ga pa zato otroci iz revnejših družin. 'Gremo prešce brat,' so rekli včasih. Trkali so na vrata in gospodinja jim jih je dala,« je pojasnil Novak, medtem ko ga je Nadja Žura, ki je sicer iz Koritnice pri Baški grapi, a se je v te kraje omožila in tako na Gorenjskem živi že skoraj petdeset let, dopolnila: »Imenovali so jih tudi dušni hlebčki. Bili so veliki za eno otroško pest.« Ko so otroci ali nabiralci, kot so jim rekli, »prišli hlebce brat za verne duše«, so se potem zahvalili: »Bog lonaj, Bog vam daj zdravja, Bog se usmili vernih duš.« Tega se sama še spomni, saj v krajih, kjer je odraščala, običaj poznajo. In da so bile včasih prešce nekvašen kruh, zdaj pa se kvas dodaja, je še povedala. »Včasih je bil pa to – bi lahko rekli – hlebček z drožmi.« Prešce pa so »brali« pri bogatih kmetih. »Največkrat so otroci hodili k tisti kmetiji, družini, kjer so bili starši za hlapce ali so sami pasli krave,« je še dodala.

Recept za prešce je enak tistemu za navadni kruh. Tokrat so za njihovo pripravo uporabili štiri litre vode, šest do sedem kilogramov moke, kvas in sol. Iz tega je na koncu nastalo 22 manjših in večjih hlebčkov.

»Danes smo jih spekli iz bele moke, ljudje pa so uporabljali tudi črno, koruzno in ajdovo moko. Uporabili so pač tisto, ki so jo imeli.« Običaj naj bi po mnenju Daneta Novaka poznali po vseh krajih na Slovenskem, vendar ga morda drugače poimenujejo. Morda so do danes lokalni okus prešc ponekod tudi nadgradili. Novak je še pomislil, da mogoče prešce res niso značilnost Cerkelj, njegova mama, ki je bila iz Besniške doline, iz naselja Njivice, pa je običaj poznala. Poznali so ga tudi na Škofjeloškem in Tolminskem, je še omenil.

Mentrga in krušna peč

Testo je zamesil v mentrgi, tako da je bilo zanimivo opazovati postopek, ko so prešce nastajale po starem, bi lahko rekli. »Tudi uporabljena moka mora biti sobne temperature,« je pripomnila Alojzija Korbar Tacar. Preden so šle prešce v peč, je testo počivalo najprej v mentrgi, potem pa še v modelčkih oziroma značilnih vzhajalnih košaricah, sicer namenjenih za pripravo kruha. Ko je Dane Novak iz testa pripravljal hlebčke, smo občudovali, s kakšno lahkoto mu je šlo delo od rok, vidna pa je bila tudi rahlost testa. Lokalna vodnica se je z razlago vrnila v preteklost: ker so bili v testu mehurčki oziroma je imel zračne luknjice, je pri delu »sveti duh priskočil na pomoč«.

Zelo nas je pritegnila tudi veščina kurjenja krušne peči. Veliko vlogo ima pri tem prava temperatura, kar je pogojeno z izkušnjami posameznika, smo hitro ugotovili. Novak je poudaril, da je pomembna že sama velikost butare, ki jo uporabiš za kurjenje, in da so za peko kruha najboljše tiste, narejene iz listavcev. Tokrat je bila v peči gabrova. »Reče se, da smo zakurili grmado, ker mora res hitro zagoreti, da se peč razbeli. Ko dobimo žerjavico, jo razprostremo po dnu peči, ko ta neha žareti, jo umaknemo k vhodu, potem pa, kot so rekli nekoč, vsadimo kruh,« je bil podroben. Tik preden so šle prešce v peč, je vsako premazal še s projo in večkrat zarezal v vrh hlebčka.

»Kar ostane moke v mentrgi, jo presejemo in vrnemo v vrečo z moko; kar je ostane na situ, pa jo lahko uporabimo za močnik oziroma sok, kot ga ponekod imenujejo,« pa sta nam na delavnici prišepnili pomočnici glavnega peka.