Stari vrh

Odkar imam električno kolo, so vzponi zabava in veselje. Edina skrb je baterija, kar v praksi pomeni, kje bo kakšna gostilna ali kaj temu podobnega, kjer si človek običajno omisli kosilo in hkrati polni baterijo. Najraje grem od doma s kolesom. Redko to počnem sama, najbolj pogosto z Janezom. Sem še človek stare sorte, ker na poteh še vedno uporabljam tudi zemljevid. Uporabim tudi elektronske aplikacije, vendar še vedno tudi zemljevid ali karto. Zakaj? Ko raztegneš karto, imaš pregled nad celoto, jaz si predstavljam teren, doline, vzpone, še posebej, če je teren znan, kaj šele, če je destinacija nova. Kolesarim počasi, se razgledujem, uživam v pogovoru z domačini in mimoidočimi. Moderni in mlajši kolesarji vozijo hitro, gledajo le v svoje ekrane, nameščene na kolesih, gledajo kalorije in kilometre. Pogovor z neznanci jim predstavlja stres. Tako pač je, razlika v generacijah in značaju ljudi in tipu rekreativca.

Na karti Škofjeloško in Cerkljansko hribovje je naša vas Suha pri Predosljah še označena. V skrajnem desnem kotu zgoraj jo najdemo. Pot je šla torej od doma v Stražišče, na Javornik, Lavtarski Vrh in že sva bila na Praprotnem. Od tam proti Tomažu in vse do cerkve, od koder je že čudovit razgled na Jelovico, Karavanke in Grintavce. Ljudje oddajajo apartmaje in srečala sva goste iz Madžarske, ki so bili navdušeni nad razgledi. Nadaljevala sva po gozdu in se kmalu priključila stari vojaški cesti. Zavila sva v Javorje in v tamkajšnji šoli pozdravila znanca. Potem se povzpneš do Murav na Četeno ravan in od tam do Zaprevala. Ko opazuješ to lepoto, bi človek rekel, zakaj tega ne počnem bolj pogosto. Srce zaigra in pobrskam po spominu, kdaj sem se nazadnje vozila tukaj mimo. Urejene kmetije s turistično ponudbo imajo dolgo tradicijo in očitno jim je uspelo mlade navdušiti, da nadaljujejo delo. V mojem otroštvu smo mi večinoma smučali na Krvavcu, redko na Starem vrhu. Ko sem se sedaj vozila tod mimo, se mi je zdelo, da je v eni od teh domačij pri točilnem pultu pisalo: »Ne plujvaj na tla, govori spodobno.« Potem sva zavila v Rovte v Selški dolini, mimo Lenarta, Ojstrega Vrha in Smoleve in se spustila v Železnike. Baterija je bila že čisto prazna. Ko se voziva mimo tamkajšnjih tovarn, zagledam restavracijo, kjer jedo tudi delavci. Še zadnji hip ujameva kosilo in polniva baterijo. Če hočeš ali ne, prisluhneš pogovorom ljudi. »Fabrika« te oblikuje. En »šiht« naredijo v tovarni, drugega doma na gorskih kmetijah. Lepo je tod kolesariti, živeti je precej težje. Baterije so se napolnile, midva pa tudi. Natakarica pravi, da je najbližja pot do Kranja čez Topole v Nemilje in Besnico. »Karto čitaj i seljaka pitaj«, tako so me naučili na fakulteti in tega se držim še danes. Živela električna kolesa, brez njih tega ne bi več zmogla.