Stoječe ovacije ob enih zjutraj

Belo se pere na devetdeset, literarna uspešnica Bronje Žakelj, ki je postala najbolj prodajana knjiga založbe Beletrina in je bila leta 2019 nagrajena tudi s kresnikom za najboljši roman leta, je zdaj izšla v prenovljeni obliki z več kot 60 barvnimi fotografijami s snemanja istoimenskega filma v režiji Marka Naberšnika. Film je svetovno premiero doživel na letošnjem filmskem festivalu v Sarajevu, 20. novembra pa prihaja tudi na spored slovenskih kinematografov.

Na predstavitvi filmske izdaje knjige je direktor založbe Beletrina Mitja Čander poudaril, da je Belo se pere na devetdeset ena tistih knjig, ki dokazujejo, da je založništvo tudi posel s srečnim koncem. »Neverjetno se mi je zdelo, kako Bronja o tako težki temi pripoveduje s tako lahkotnostjo. To je knjigo naredilo še prepričljivejšo.« Knjiga je po njegovih besedah odprla tudi javno razpravo o raku, ki so jo dotlej obravnavali kot tabu temo. Skozi filmske prizore, je priznala Bronja Žakelj, pa ji je knjiga, za katero je prej mislila, da je ne bo nihče bral, ker obravnava teme, o katerih nihče noče govoriti, prinesla še novo izkušnjo. »Osupljivo se mi je zdelo, da so teme, ki so me vse življenje potiskale v samost, tišino, postale del javnega diskurza.« A opazovati svoje življenje na ekranu ni bilo enostavno, je poudarila. Prvič si je film ogledala v družbi režiserja Marka Naberšnika. »Pričakovala sem, da bo to zelo stresno, a po prvih prizorih je tesnoba razpadla in občutila sem samo mir.« Povsem drugače je bilo na premieri v Sarajevu. »Takrat sem šele začutila silno moč in čustveno zahtevnost filma, pa čeprav prikazuje zelo ublaženo, spolirano verzijo mojega življenja.« Tudi Naberšnik je poudaril, da so bili odzivi na film v Sarajevu izredno čustveni. »Film prinaša tudi neke vrste samorefleksijo in ima zato terapevtski učinek.« Producent filma Aleš Pavlin je ob tem zatrdil, da takega odziva na film, pa čeprav se je udeležil že številnih projekcij, še ni doživel. »Dvorana je od prve minute dihala s filmom.« Podoben odziv je doživel na festivalu v črnogorskem Hercegnovem. »Film so predvajali na prostem, in sicer je bil na spored uvrščen šele ob 23. uri, saj so prej predvajali film domačega ustvarjalca. A ob koncu filma ob 1.15 smo doživeli stoječe ovacije.« Pavlin je priznal, da je bila ​ekranizacija knjige Belo se pere na devetdeset izjemno zahtevna, saj so morali med drugim poustvariti 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, obenem pa je bil film zahteven tudi po finančni plati. Pojasnil je, da so počrpali vse mogoče javne vire, ki so za film na voljo v Evropi. Pridobili so sredstva številnih koproducentov iz okoliških držav, obenem pa so hvaležni za finančno podporo številnih slovenskih podjetij.

Po besedah Marka Naberšnika je bilo za film od ideje do izvedbe potrebnih kar sedem let. Spodbudil ga je voditelj Marcel Štefančič, ki je v svoji oddaji na televiziji gostil Bronjo Žakelj in mu je že takoj po pogovoru rekel, da bo to super film. »Nato sem prebral roman, ki me je takoj posrkal vase,« je poudaril in dodal, da si je takoj zamislil filmsko strukturo: jedro predstavlja družinska zgodba, ki se odvija pretežno v kuhinji stanovanjskega bloka. Scenaristično jedro sta ustvarila skupaj s samo avtorico knjige, s svojimi odzivi in napotki jima je bil v veliko pomoč tudi Aleš Pavlin z bogato kilometrino filmskega producenta. »Z nama je delil tudi svoje izkušnje, kaj je uresničljivo.« Ob tem je Mitja Čander poudaril, da je vesel ne le tega, da je knjiga doživela ekranizacijo, ampak da se je tega kot producent lotil Aleš Pavlin. »Vedno je pozoren na nova literarna dela s potencialom filmske upodobitve, obenem pa je vztrajen in inovativen pri iskanju načinov, da uresniči svoje zamisli.« Režiser Marko Naberšnik, je dodal, pa se je že v preteklosti odločno lotil podobnih izzivov, saj je poskrbel tudi za filmski adaptaciji romanov Petelinji zajtrk in Šanghaj. Čander verjame, da bo s filmom med ljudi ponovno potovala tudi knjiga.

Knjiga Belo se pere na devetdeset sicer na pretresljiv, a obenem duhovit in navdihujoč način opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, ki je odraščala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Je pripoved o odraščanju, spopadanju z izgubo in boleznijo; pripoveduje o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni, so poudarili v predstavitvi knjige, ki so ji v filmski izdaji dodali še avtoričin uvod ter osebni pogled na nastanek filma režiserja in producenta.