Študenti

Začenja se novo študijsko leto, še eno, kot že mnoga prej. Nekateri prvič vstopajo v študentske klopi, drugi so smer zamenjali, tretji so nad prvim študijem obupali in poskušajo znova. Pri nas doma sta še zadnja dva vstopila na fakulteto, eden je že zaključil, dve pa bosta kmalu pred tem. Kupili smo vozovnico za vlak in avtobus po celi Sloveniji in vozovnico za mestni promet po Ljubljani. Cena celotnega paketa je 250 evrov. Ni veliko. Če moraš kupiti naenkrat štiri ali pet takšnih vozovnic je pač to nekaj več. Kaj bi to pravila drugim ljudem, tega nihče ne razume, ker takšnih primerov skoraj ni. Kaj študenti najbolj cenijo? Da so predavatelji prijazni, razumevajoči, dostopni. Da so strokovni, ne sme biti dileme, tisti, ki prihajajo s podjetij, pa so še najbolj zaželeni – prinašajo prakso, kaj zares delajo, kaj je aktualno, ne le teorijo. Ko smo na naši šoli povprašali študente, od kod so, se mi je kaj milo storilo, ker so nekateri precej od daleč. Za nekatere je to prvi korak na višjo stopnjo šolanja, drugi študirajo ob delu, ker le tako lahko napredujejo, tretji so poskusili znova, ker prvič niso bili uspešni. So radovedni in navdušeni, hkrati pa jih tudi malo skrbi. Vsi jih opogumljamo, naj bodo vztrajni, naj takoj začnejo z resnim delom. Na naši višji šoli morajo opraviti 400 ur praktičnega dela pri delodajalcih. Mnogim je to vstopnica v službo, po drugi strani pa to ni malo. To je 10 tednov dela poleg študija. Naj bodo zvedavi in radovedni. Povsod so najpomembnejši odnosi. Odnos je tisti, ki omogoča, da lahko znanje sploh kam nalagamo. Ko sem bila jaz študent, nas že takrat niso vsi profesorji vikali. Tisti, s katerimi smo se najbolje razumeli, so nas tikali. In študentom je bilo nerodno, če na izpitu niso znali, ker smo preživeli toliko lepih trenutkov. Vikanje lahko vzpostavi neko bariero, distanco med mano in vami, ne upam vprašati … Jaz študentov ne vikam. Mnogo je takih, ki so bili naši dijaki. Torej pred tremi meseci smo se tikali in veselo ustvarjali, sedaj naj jih pa vikam? Ali bodo tako bolj uspešni? Jaz sem imela profesorja na fakulteti, ki je bil strah in trepet. Mnogo študentov je prav zaradi njega zapustilo fakulteto. Na izpit je prinesel plastično sekiro in z njo tolkel po mizi. Glavo odsekam in padeš ali narediš. Človek je bil res izjemen. Ne vem, kaj mora biti v človeku, da se tako dobro počuti kot zmaj. Menim, da bi takšne profesorje danes umaknili s fakultet, povsod pa se najde kakšen posebnež, ki institucijo umesti na lestvico znanih, manj znanih, težkih, čislanih ali čudnih ustanov. Pogosto smo v tem tednu slišali, študentska leta so najlepša leta, brezskrbna, čas le zase, za študij, hobije, druženje … Torej, študent naj bo.