Tajska v devetnajstih dneh: od severa do juga (5)

Kaj kmalu naju je dohitel dan, ko sva pohajkovanje po džungli zamenjala za dolge peščene obale, tople severnjaške juhe za velike količine ledene kave in ko sva namesto slonov v zavetiščih opazovala plenilske opice, ki so, skrite v zasedi, čakale na nič hudega sluteče turiste ter jim ob prvi priložnosti pokradle vse do zadnje drobtinice hrane – kar iz nahrbtnika!

Potovanje po jugu sva začela na polotoku Phuket, ki vsak dan sprejme na tisoče turistov. Ti svoj dopust preživljajo na sicer lepih, a precej hrupnih in nabito polnih plažah ali pa potepanje nadaljujejo do bolj mirnih otočkov Andamanskega zaliva. Ti so med seboj zelo različni – nekateri so polno poseljeni z razvito infrastrukturo, spet drugi precej »robinzonski«, z le nekaj letovišči in plažami kot z razglednice. Naju je pot po pristanku na mednarodnem letališču vodila do starega mestnega jedra, kjer sva s pomočjo aplikacije Grab ulovila prvi taksi, se zapeljala v pristanišče Rassada ter na vroče sončno jutro že plula proti otoku Koh Lanta.

Otok Koh Lanta je pravzaprav skupina več otokov v Andamanskem morju, med katerimi je največji Koh Lanta Yai. V primerjavi z bolj razvpitimi tajskimi destinacijami, Phuketom in Krabijem, Koh Lanta ohranja mir, sproščenost in odmaknjenost. Otok mi je prirasel k srcu takoj ob prihodu, ko sva z najetim skuterjem brzela ob dolgih peščenih plažah, navigacija do nastanitve pa naju je vodila v notranjost, mimo mirnih vasic in džungelskega rastja. Ob cesti so se igrali otroci in veselo mahali prišlekoma, ki sta se, otovorjena z ogromnimi nahrbtniki, stiskala na majhnem motorju.

Nastanitev sva izbrala v samem središču otoka, rahlo odmaknjenem od glavnega dogajanja, od koder sva se vsako jutro zapeljala do plaž na zahodni obali. Te si od severa proti jugu sledijo v skoraj neprekinjeni ravni liniji in se na najjužnejšem delu zaključijo z nacionalnim parkom Mu Ko Lanta. Park slovi po gosti džungli in pogumnih opicah, katerih agresivnost in želja po hrani marsikaterega turista preženeta nazaj v civilizacijo.

Mir in počasen otoški način življenja sta se kaj kmalu naselila tudi v naju z Nejcem, ko sva vroče dneve preživljala ob prebiranju romanov in hladni kavi, v toplih večerih pa nabirala tekaške kilometre mimo skritih vasic in nasadov kavčukovca. Po večerji, ki nama jo je skuhala lastnica gostišča, sva po navadi odbrzela do bližnje tržnice na sladek bananin roti ali pa sva si v trgovini 7-Eleven kupila hladno pivo in z roko v roki lovila čudovite sončne zahode.