Teden dni na Majorki (3)

Ko se ozrem na tiste vroče julijske dni, ki smo jih z Emo in Izo preživele na Majorki, mi spomini najprej zatavajo med visoke pečine gorovja Sierra de Tramuntana, ki jih skoraj 400 metrov nad morjem krasi svetilnik Far de Formentor. Visok bel stolp z veliko kupolo, ki oddaja svetlobne signale 55 kilometrov daleč na odprto Sredozemsko morje, je bil nekoč v opozorilo številnim mornarjem, danes pa svetilnik privablja trume obiskovalcev, saj ponuja čudovite razglede na okoliško gorovje in prostrano Sredozemsko morje.

»Konec sveta«

V poletnih mesecih je rt Formentor delno zaprt za avtomobile. Do njegove skrajne točke tako večkrat na dan, od zgodnjega jutra do poznega večera, iz Pollence vozi avtobus 334, ki smo ga ujele ravno v trenutku, ko je speljal z glavne postaje. Po slabi uri vožnje po ozki, vijugasti in izjemno slikoviti panoramski cesti, ki jo je zasnoval švicarski inženir Antonio Parietti, zaslužen tudi za znamenito zanko na Sa Calobri, se je avtobus ustavil pri znameniti razgledni točki Es Colomer, plaži Formentor ter majhnih zalivih Cala Figuera in Cala Murta. Kot češnja na vrhu torte pa nas je na »koncu sveta« pričakala velika razgledna terasa svetilnika Formentor, s katere smo opazovale neskončnost morja pod seboj.

Skok v vodo in gremo domov

Čeprav plaža Formentor velja za eno izmed najlepših na otoku, pa so nas gneča na ogromnem parkirišču in številni turisti spodbudili, da smo popoldne raje preživele v borovem gozdičku zaliva Cala Murta, kjer so nam družbo delala le radovedne gorske kozice in redke jadrnice.

Ob koncu dneva smo se prijetno utrujene in malce lačne ustavile v Pollenci, kjer si je Iza zaželela španske paelje, z Emo pa sva ob morskih testeninah počasi srkali sladko sangrio, in klepetale o še enem krasnem zaključku. Kot vedno pa se na Majorko zagotovo še vrnem – v maju ali septembru, ko bom poležavanje na plaži raje zamenjala za kolo in pohode v naravi. (Konec)