Terenske vaje

Za študente so terenske vaje sveta stvar. To je najzanimivejši del predavanj, ko se združita teorija in praksa, ko vidiš nekaj konkretnega na terenu. Lahko bi rekli temu tudi ekskurzija, vendar so terenske vaje nekaj več. Treba se je pripraviti na ta podvig, vsak študent ima kakšno zadolžitev pred odhodom, na samem terenu in zelo pomembna je evalvacija po izvedenem dogodku. Potem se človek nekaj nauči. Kaj dejansko vidiš in koliko si zapomniš, to spoznamo šele kasneje. Zgodi se, da preteče veliko časa, ko človek ugotovi, tak primer dobre prakse sem videl pred mnogimi leti tam in tam, ko smo bili na terenskih vajah. Tako delujejo možgani. Še bolj kot videno in slišano si človek zapomni vonjav in okusov, otipa, izkušnje doživetja in vse drugo. Tako smo se terenskih vaj ali ekskurzij vedno veselili. Tudi ko smo odrasli, se hodimo izobraževat v okviru društev in skupin, obiskujemo seminarje, konference. Običajno nam tedaj predstavijo tudi kaj praktičnega. Spomnim se svojih prvih delovnih dni, ko se je najavil profesor iz fakultete, da bi pripeljal študente na terenske vaje pogledat tematsko pot, ki smo jo z ekipo pripravili za diplomsko nalogo. Ta pot še danes »živi«, nekaj je še istih znakov, torej so stari skoraj 30 let. Kako sem bila ponosna, da je profesor izbral vsebino moje diplomske naloge za terenske vaje. Pogosto je bilo tudi pri drugih profesorjih na drugih terenskih vajah, da nam je profesor plačal sladoled ali kakšno drugo malenkost … Že tedaj sem si mislila, če bom kdaj v taki situaciji, bom tudi jaz ravnala enako. To je bilo v moji prvi službi. Sedaj opravljam drugo delo in enako dobro se mi zdi, ko nas obiščejo študenti z različnih fakultet, domačih pa tudi tujih. Izberejo nas, ker imamo kaj pokazati. Lahko delim z njimi svoj pogled na svet, na stroko, pokažem prakso, ki je plod celotnega centra, ne le nekaj zaposlenih. Zelo je pomembno, da se držimo časovnega okvirja. Če rečejo, da imajo časa 45 minut, se moram tega držati. Vsi imajo dnevni program vnaprej pripravljen in organiziran. Najbolj je idealno, če se ga vsak po svoje lahko drži. Glede na interesne skupine se zadržimo in gledamo tisto, kar jih najbolj zanima. Prav vsi pa se raznežijo, ko vidijo in stopijo v stik z živalmi. Neverjetno je, kako ljudi vleče k živalim. Vsak bi rad pobožal telička, v ribniku iščejo ribe, kozam želijo dati šop trave. Občudujejo štajerske kokoške. Ko pridemo h konjem, pa bi se svet za obiskovalce kar ustavil. Hipoterapija je pomoč ljudem s pomočjo živali. Konj zazna mnogo višje frekvence zvoka kot človek, začuti napetost, strah, tesnobo … Pogosto je že skrb za neko žival za človeka zdravilna. Tako terenske vaje pustijo sled, ki nas še v odrasli dobi spominja na nekaj lepega.