Tokrat brez redovalnic

Petdeset let! »Za nekatere skoraj cela večnost, za generacijo, ki je zapustila šolske klopi leta 1976, pa kot bi bilo včeraj, ko je zadnjič zazvonil šolski zvonec. Le da danes namesto šolskih torb nosimo očala, namesto ocen primerjamo življenjske izkušnje, kakšen korak pa je nekoliko počasnejši kot nekoč,« so zapisali Alenka Fortuna, Brane Božic in Bojan Vrhovnik, organizacijski odbor srečanja, ki je potekalo v petek, 25. septembra. »Zbrali smo se v Brunarici Pr' Jezerc v Podljubelju in proslavili petdeseto obletnico valete. Sprva se je slišalo tudi kakšno previdno: 'Oprosti, a ti si …', a nasmehi in objemi so dokazali, da leta lahko spremenijo obraze, ne pa skupnih spominov,« so nam zaupali.

Gre za generacijo, ki je znala biti športna, nagajiva in povezana. Njihova šolska pot se je začela na Balosu, na OŠ heroja Bračiča. Februarja 1974 so se preselili v novo šolo na Bistriškem polju, ki se je kasneje preimenovala v OŠ Bistrica. Nova stavba, sodobnejše učilnice in predvsem velika telovadnica so bile pravo razkošje za generacijo, ki je bila še posebno športno navdahnjena.

»In športnih uspehov nam res ni manjkalo. Znali smo biti tudi pri šolskih vragolijah precej iznajdljivi. Le da vseh podrobnosti po petdesetih letih še vedno ni pametno razkrivati ...«

Leta 1976 so se njihove poti razšle. Nekateri so ostali blizu doma, druge je življenjska pot odpeljala tudi v oddaljene kraje. Ustvarili so si družine, gradili poklicne poti, doživljali uspehe in premagovali preizkušnje.

Ko so se tokrat ponovno srečali, pa so bili samo sošolke in sošolci. »Brez nazivov, položajev in drugih življenjskih oznak. Preprosto generacija 1976,« so povedali sogovorniki.

Poseben poklon

Ob pripravah na jubilej je organizacijski odbor sprejel odločitev, ki je srečanju dala prav posebno slovesno in srčno noto. Odločili so se namreč, da na praznovanje povabijo še vse živeče profesorje in profesorice, ki so jih spremljali, učili in vzgajali v osnovnošolskih letih – in prav vsi še živeči so se z veseljem odzvali povabilu.

»Petdeset let pozneje smo jim želeli povedati nekaj, česar kot otroci morda nismo znali ali pa si nismo upali: hvala za vaše znanje, potrpežljivost, vztrajnost in vse življenjske nauke, ki so ostali z nami.«

Tokrat ni bilo redovalnic, kontrolnih nalog ali spraševanja pred tablo. Profesorji in njihovi nekdanji učenci so sedeli za isto mizo, se smejali in skupaj obujali spomine. In če so nekoč nestrpno čakali konec šolske ure, so si tokrat želeli, da bi ura tekla počasneje.

S posebno toplino so se spomnili tudi pokojne razredničarke Jožice Koder, pa Majde Kosmač in Marije Klofutar ter Tonice Marin in Jane Ahačič, ki sta tudi pustili čudovit pečat.

Devetdeset let modrosti

Prav posebno mesto je ob srečanju pripadlo profesorju matematike in fizike Antonu Ručigaju, ki je tik pred jubilejnim srečanjem praznoval častitljivih devetdeset let.

Njegova prisotnost je bila zanje izjemna čast in eno najlepših daril ob petdeseti obletnici valete, so se strinjali vsi, ki so se udeležili srečanja. Profesorja se spominjajo kot človeka reda, znanja in discipline. »Pri njegovih urah matematike so se praviloma slišali le trije zvoki: profesorjev glas, škripanje krede po tabli in naše previdno dihanje.« Takrat so se ga marsikdaj nekoliko bali, danes pa se z nasmehom in velikim spoštovanjem spominjajo njegove predanosti, doslednosti in izjemnega pedagoškega dela.

Petdeset let zgodb

Ob dobri hrani, slavnostni torti in smehu so ob tokratnem srečanju ponovno oživele zgodbe iz šolskih klopi. V tišini so se spomnili tudi desetih pokojnih sošolk in sošolcev. »Čeprav jih ni bilo med nami, ostajajo za vedno del naše generacije.« In če so se leta 1976 od šole poslovili z mislijo, da je pred njimi še vse življenje, danes vedo, da je najlepše tisto, kar jim je to prineslo: prijateljstva, spomine in ljudi, ki jih radi ponovno srečajo.