V Podljubelju se je po desetih letih znova srečala generacija 1966 – okoli šestdeset nekdanjih učencev treh tržiških šol je uživalo v večeru, polnem spominov, druženja in nostalgije. / Foto: Primož Pičulin
Tri šole, eno srečanje
V Podljubelju se je znova srečala generacija Tržičanov, rojenih leta 1966. Okoli šestdeset udeležencev je večer namenilo druženju, obujanju spominov in utrjevanju vezi, ki so se spletle že v šolskih letih.
Ideja za ponovno srečanje je pravzaprav stara že desetletje. Kot sta povedala člana organizacijskega odbora Bojan Mlinarič in Tatjana Blaži, se je porodila ob praznovanju 50-letnice generacije. »Takrat se je pojavila želja, da bi se znova srečali, če ne prej, pa vsaj vsakih deset let,« sta pojasnila. Posamezni razredi se sicer srečujejo tudi pogosteje, zato stiki med nekdanjimi sošolci niso omejeni le na večja srečanja celotne generacije.
Tokratnega srečanja, ki je potekalo 28. avgusta v brunarici Gostišča Karavla 297, se je udeležilo okoli šestdeset predstavnikov generacije s treh tržiških osnovnih šol. »Namen teh srečanj je predvsem, da se pogovorimo, družimo, zabavamo in obujamo spomine,« sta povedala sogovornika ter v smehu dodala: »Smo najboljša generacija, daleč najboljša.« Čeprav so si življenjske poti posameznikov različne, prav v tej različnosti vidijo eno od stvari, ki jih še vedno povezuje. »Zelo smo različni, a različnost nas povezuje. Mislim, da smo skozi vsa ta leta ostali res povezani,« je poudarila Tatjana Blaži.
Za prijeten večer je bilo potrebnega tudi precej organizacijskega dela. Organizacijski odbor, ki so ga poleg Bojana in Tatjane sestavljali tudi Mojca Čadež, Oto Keršič, Jernej Škof, Mojca Dolinar in Alenka Fuchs, je priprave začel že marca. Kot so nam zaupali, je bil pri organizaciji srečanja največji izziv način obveščanja. »Novica o srečanju se je širila predvsem od ust do ust, pomagali pa smo si tudi z družbenimi omrežji – in glede na to, da nismo pošiljali osebnih vabil, smo z udeležbo zelo zadovoljni,« sta povedala sogovornika.
Bil je večer zgodb, spominov in anekdot iz časov, ko so si še delili šolske klopi, pa tudi pripovedi o vsem, kar se je zgodilo v desetletjih zatem. Ob sproščenem klepetu in smehu so zbrani obujali spomine na dogodivščine iz mladosti, se spominjali skupnih znancev ter ugotavljali, kam vse so jih odpeljale življenjske poti. Beseda je dala besedo, en spomin je priklical drugega in večer je hitro pokazal, da imajo po vseh teh letih še vedno veliko skupnih zgodb – pa tudi dovolj novih, ki si jih je vredno povedati.
