Trideset let z Veveričkom v šoli

Projekt Veveriček gre v šolo so na pobudo zdaj že upokojene učiteljice Tatjane Štular začeli v šolskem letu 1993/94. »Ker imam tudi sama sina s cerebralno paralizo, mi je to predstavljalo osebni izziv, saj so me drugi otroci, ko so me videli z njim, veliko spraševali, zakaj je drugačen,« se spominja začetkov projekta, ki so ga zastavili v sodelovanju z Zvezo Sonček. V tistem času se je namreč v osnovne šole uvajalo projektno delo, zato se jim je zdelo primerno, da bi prek tega v šoli zaživela tudi njihova ideja. Tako je nastal projekt Veveriček gre v šolo, s katerim se zdaj že več kot trideset let trudijo otrokom približati drugačnost. Kot je ob tem poudaril ravnatelj Osnovne šole Orehek Drago Zalar, danes vsi otroci v šoli brez težav sobivajo z otroki s posebnimi potrebami, a opozarja, da gre kljub temu za nikoli dokončano zgodbo. »To mora biti ves čas del vzgoje, te vrednote je treba ves čas negovati.«

Pri uvajanju projekta v šolo so si pomagali s pravljico. »Vedela sem namreč, da se bom na ta način najlažje približala otrokom,« je pojasnila Tatjana Štular, ki se je zato povezala s Svetlano Makarovič, s katero je prijateljevala. »Zavedali smo se, da prav ona najbolje ve in čuti, kako je biti drugačen, zato sem ji predlagala pravljico o prikupni živali, s katero pa je nekaj narobe.« Tako je nastala pravljica ​Veveriček posebne sorte o veveričku, ki ima eno tačko krajšo od druge. Skozi pravljico, ki jo je ilustriral Marjan Manček, je Svetlana Makarovič pokazala, da to, da se nekdo nekoliko razlikuje od drugih, še ne pomeni, da je slabši od drugih. Projekt so v šoli začeli izvajati tako, da so se najprej povezali s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa iz Radovljice, v katerega je bil takrat vključen tudi sin Tatjane Štular. »Prek pisem neznanemu prijatelju so otroci začeli spoznavati drugačnost, začeli so se tudi obiskovati, se udeleževati skupnih izletov in športnih dni ... To je bilo res naporno leto,« se posmeje Tatjana Štular in doda, da so njeni cilji segali višje, saj je želela, da se tudi učitelji izobrazijo za delo z otroki s posebnimi potrebami. »Razen specialni pedagog nihče na šoli ni vedel nič o posebnih potrebah.« Naleteli so na izjemno pozitiven odziv in naslednje šolsko leto se je projektu pridružilo že 250 šol. »Projekt je na nacionalni ravni koordinirala Zveza Sonček, jaz pa sem kot mentorica obiskovala šole,« je razložila Tatjana Štular. Bili so tudi med prvimi šolami, ki so začele vključevati otroke s posebnimi potrebami, najprej predvsem gibalno ovirane. »To so bile revolucionarne stvari, vedno smo bili korak pred drugimi, pri čemer je zelo pomembno, da nas je vodstvo šole ves čas podpiralo.«

In tako je še danes, poudarja Zalar. Po njegovih besedah imajo v šoli ta čas evidentiranih 67 otrok z odločbami, pri čemer število otrok z odločbami iz leta v leto narašča. Vodenje projekta Veveriček gre v šolo je po upokojitvi Tatjane Štular prevzela Eva Drinovec, pri tem ji pomagata učitelja Aleš Bašar in Andreja Ajdovec. »Šola je v celoti prilagojena otrokom na invalidskih vozičkih z dvigalom, dvižnimi ploščadmi in klančinami.« A če so na začetku vključevali predvsem gibalno ovirane otroke, je danes med otroki, ki potrebujejo spremljevalca, vse več takih s hudimi čustveno-vedenjskimi motnjami. Po Zalarjevih besedah imajo tako ta čas v šoli štiri spremljevalce in še dva v vrtcu, kjer so nedolgo nazaj zaprosili še za tretjega. »S projektom še vedno diha celotna šola, vsi se trudimo, da učenci znajo sobivati z otroki s posebnimi potrebami,« je ob koncu še poudarila Eva Drinovec.