Tu so, slovenske za kljunasto flavto

Kljunasta flavta je piščal iz družine podložnih flavt, poznana tudi pod imenom blokflavta ali flavtica. Poznala so jo že zgodnja ljudstva, v Evropi pa naj bi se pojavila v 11. stoletju in je bila že od nekdaj priljubljen instrument. V širših sestavih, ki igrajo staro glasbo, je skorajda nepogrešljiva. Zaradi razmeroma enostavnega igranja in hkrati plemenitega zvoka je zelo primerna za (začetno) glasbeno izobraževanje otrok, v glasbeni vzgoji mladih je postala celo množično razširjen glasbeni instrument. Kot koncertni instrument za izvajanje zgodnje in sodobne glasbe se je ponovno uveljavila v novejšem času, če uvodne besede deloma povzamemo iz zapisa v zbirki, o kateri bo šel pričujoči zapis.

Žal pa je vedno primanjkovalo notnih zapisov slovenskih skladb, naših lepih in znanih melodij, ki bi jih lahko otroci igrali. Pišem v pretekliku, ker z Zbirko slovenskih skladb za kljunasto flavto z okrog štiridesetimi priredbami ljudskih in umetnih pesmi ter avtorskimi skladbami, ki je te dni ob sodelovanju Glasbene šole Kranj izšla pri Društvu slovenskih skladateljev, to ne drži več.

Želja po slovenskih skladbah

Zgodba se začne pri Mojci Zaplotnik, dolgoletni učiteljici kljunaste flavte na Glasbeni šoli Kranj. »Zbirka slovenskih skladb za kljunasto flavto sprva sploh ni bila načrtovana, ampak je spontano nastajala z leti mojega pedagoškega udejstvovanja. Preprosto iz potrebe, saj primernih slovenskih skladb za številne priložnosti, ki jih prinaša šolsko leto, enostavno ni bilo,« pripoveduje 'dobra duša' zbirke: »Nemalokrat sem bila pri prijavi svojih učencev na razna tekmovanja v zadregi zaradi pomanjkanja ustrezne literature in zadostitve vsem razpisnim pogojem. Takrat so me navadno s svojimi skladbami ali priredbami 'reševali' skladatelji (moji službeni kolegi, možje mojih kolegic, očetje mojih učencev …), katerih skladbe so zdaj zbrane v zbirki. Kar nekaj smo jih krstno izvedli prav na tekmovanjih. Tako se je kupček v omari, kjer sem odlagala note in tudi rokopise, iz leta v leto večal. Ljubosumno sem jih čuvala in razmišljala, kako jih bom ob upokojitvi za piko na i vendarle nekako objavila in predala v uporabo novim generacijam.«

Kot pove, je – od tega je zdaj že leto in več – njenim razmišljanjem naproti prišla ravnateljica kranjske glasbene šole Petra Mohorčič z idejo, da zbirko posvetijo 111-letnici glasbene šole. »Zelo sem bila vesela, ko mi je Mojca nekoč v bežnem pogovoru namignila, da si želi, da bi skladbe, ki so jih za njene učence ustvarili naši skladatelji, nekoč objavili z namenom, da bi bile na razpolago še drugim. Pred dobrim letom sem jo spodbudila, da je čas, da zadevo izpeljemo,« dodaja Mohorčičeva, ki se je obrnila na Društvo slovenskih skladateljev, kjer so se spodbudno odzvali in s skupnimi prizadevanji zbirko izdali.

Kot pove Zaplotnikova, ob vseh skladateljih tudi brez nesebične pomoči nekaterih sodelavcev in prijateljev ne bi zmogla. Tako je Uroš Usenik vse gradivo notografiral, Jernej Babnik je poskrbel za oblikovanje, akademska slikarka Maje Šubic je prispevala čudovite ilustracije, dr. Franc Križnar pa je knjigo izvrstno dopolnil z besedilom.

Izbrana ekipa sodelavcev

Urednica si je zbirko zamislila tako, da je v njej vse, kar pedagog pri svojem delu potrebuje, in mu podatkov ni treba iskati v drugih virih. »Zame je nesprejemljivo, da ob skladbici ni napisan skladatelj in da se ne ve, čigavo je besedilo. Glede na to, da je naša zbirka pravzaprav instrumentalna, bi si precej olajšali delo, če besedila enostavno ne bi napisali. Niti pomislili nismo na to, saj je besedilo, čeprav v skladbah, ki se ne pojejo, ampak igrajo, za otroke izredno pomembno.«

Tako je Franc Križnar knjigo dopolnil s pomembnimi podatki tako o instrumentu kakor tudi o skladateljih. »Všeč mi je tudi njegova analiza vsake skladbe posebej. Moja izrecna želja je bila, da pri tekstu sodeluje prav Franc, saj je kot moj prvi ravnatelj precej dobro poznal problematiko kljunaste flavte. Dolgo je tudi kot glasbeni kritik sledil mojemu delu z ansamblom Camerata Carniola in tudi s tem pripomogel k ozaveščanju in razumevanju stare glasbe pri nas. Svoje delo je opravil temeljito in brezplačno.«

Križnar ob tem z zadovoljstvom poudari, da se je v eseju v zbirki lahko dodobra razpisal tako o kljunasti flavti kot o urednici-avtorici, skladateljih, avtorjih besedil, skladbah in avtorskih skladbah. »Moje pisanje ima svoj smisel, uporabnost notnega, kot tekstovnega dela tako za izvajalce kot za njihove mentorje. Zdaj lahko mimogrede posežejo po relevantnih podatkih, ki jih bodo lahko uporabili za komentarje pri izvedbah navedenih in objavljenih del. Več, zapisano je animiralo odgovorne, da so za uvrščene slovenske skladatelje oziroma za tiste, ki v zbirki nastopajo kot avtorji, dodali še likovne portrete.« Te je narisal stripovski avtor Iztok Sitar iz Poljan.

Kot notograf se je ekipi pridružil Uroš Usenik, sicer učitelj kitare v kranjski glasbeni šoli. Zaplotnikova ga je povabila na podlagi njegovih dveh knjig Kitarski Um 1 in 2 za kitarske začetnike (Celjska Mohorjeva družba) in več kot dvajsetletnega sodelovanja v šoli. »Rade volje igram s kljunastimi flavtami in sem velikokrat vskočil namesto klavirja kot korepetitor ali pa sem ji poslal svojega učenca za mešano komorno igro,« pove Uroš Usenik in doda, da je sprva imel nekaj težav z razumevanjem same zbirke, saj je Mojca zbrala note za mešane sestave in še po tematskih skupinah. »Ko smo zaključevali podobo knjige, smo se s slikarko Majo in Mojco kar nekajkrat dobili in premlevali, kako prihraniti še kaj prostora na strani, kje bo besedilo, kje bo ilustracija in podobno. Mi je pa edicija zelo všeč, saj za kljunasto flavto doslej ni bilo izdanih veliko podobnih zbirk. To, da so bile napisane note posebej za Mojco oziroma njene sestave, pa me je prepričalo k sodelovanju.« Da se rad spopade s takšnimi izzivi, ko nastaja nekaj novega, ko sam pišeš prve note in oblikuješ stran za stranjo in kasneje, ko imaš končano tiskano knjigo v roki.

Slikarka Maja Šubic je prav tako dolgoletna Mojčina prijateljica. Velika ljubiteljica glasbe je pred leti za rojstni dan dobila altovsko kljunasto flavto in nekaj časa ni vedela, kaj z njo. Ko je ob nekem nastopu srečala Mojco, sta se povezali dve sorodni duši in Maja je tako dobila učiteljico flavte. »Najprej je rekla, naj si kupim kvalitetnejšo flavto – na to še vedno igram –, potem pa sem, ko je učila tudi v škofjeloški glasbeni šoli, k njej hodila igrat. Vzljubila sem kljunasto flavto in staro glasbo od Händla in Bacha še nazaj. Ona me je učila, jaz pa sem ji naslikala motive na koncertne liste in vabila za njene šolske nastope,« se spominja Maja Šubic, ki je pred leti za Društvo slovenskih skladateljev že ilustrirala zbirke klavirskih skladb. »Pri ilustracijah sem imela proste roke. Gre za akvarele in kolaže v kombinaciji s fotografijami. Motive sem povezovala z besedili in bila pri tem, glede na to, da gre za skladbe za otroke, na neki način sproščeno abstraktna.

Od žab do ptičkov

Zaplotnikovi je izbor skladb za zbirko praktično narekovalo šolsko leto sámo in bolj ali manj pomembne glasbene prireditve za različne priložnosti. »Sama na takih nastopih, ki so največkrat javni, zelo rada presenetim in se maksimalno potrudim, da točka ljudem ostane čim dlje v spominu. Lahko rečem, da ima prav vsaka skladba svojo zgodbo nastanka, prva izvedba in ponovitve pa nepozabne spomine,« o skladbah v zbirki pripoveduje učiteljica kljunaste flavte, ki rada poseže po starih, ljudskih pesmih, ki se prenašajo iz roda v rod in jih novejše generacije skoraj ne poznajo več. »Imamo bogato etnološko izročilo in smo kot majhen narod na to lahko samo ponosni,« je prepričana, seveda pa zdajšnje generacije potrebujejo tudi glasbo sodobnih skladateljev.

Tako ji je uspelo pridobiti kar nekaj odličnih avtorskih skladb različnih žanrov. V zbirki so partiture vseh skladb in so, kot pojasnjuje urednica, namenjene učitelju kljunaste flavte, ki naj bi imel knjigo vedno pri roki, da bi lahko hitro poiskal primerno skladbo. Poleg knjige je na voljo tudi enajst separatov – posameznih sklopov skladb, glede na sestavo zasedb, ki bodo namenjene učencem oziroma izvajalcem. Opremljeni bodo s posameznimi parti in partituro.

»Moram priznati, da moj dolgoletni trud – dokazati, da je kljunasta flavta povsem enakovredno glasbilo vsem drugim – le ni bil zaman. Počasi smo si le zaslužili nekaj več pozornosti in vsaka skladba slovenskega avtorja je pripomogla k njeni veljavi,« še dodaja Mojca Zaplotnik in pri tem pove, da je vse priredbe in vse avtorske skladbe dobila brezplačno, za kar gre zahvala vsem avtorjem. Da je zbirka ugledala luč sveta, so se vsi skladatelji odpovedali tudi avtorskim pravicam in honorarju. »Prav tako se je honorarju za ilustracije odpovedala Maja, pa tudi sama nisem želela prejeti honorarja in res me veseli, da je v današnjem materialističnem svetu kaj takega sploh mogoče.«

Edinstvena zbirka

»Zbirka je v pretežnem delu rezultat Glasbene šole Kranj in njenih zaposlenih, kar je zagotovo dokaz, kako izjemen kader imamo, ki ne samo da odlično skrbi za svoje učence in jih glasbeno vzgaja, ampak ima tudi druga znanja in sposobnosti, ki jih je pripravljen uporabiti in deliti,« je zadovoljna ravnateljica Mohorčičeva, ki je hkrati prepričana, da se najboljše stvari običajno lahko uresničijo le z odličnim sodelovanjem in medsebojnim spoštovanjem sodelujočih. Lahko bi potrdili, da gre za nadstandard kranjske glasbene šole, kar na neki način potrjuje tudi Franc Križnar: »Seveda je zbornik spomenik tako Mojci kot šoli, v koprodukciji s stanovskim Društvom slovenskih skladateljev (DSS) pa daleč presega ozke lokalne, kranjske glasbenošolske ambicije. Še več, edicije DSS segajo tudi v mednarodni prostor, kar samo še dodatno pomeni internacionalizacijo kranjske glasbene šole.« Križnar nadaljuje, da si Mojca Zaplotnik kot pedagoginja-učiteljica, umetnica in celostno v interdisciplinarnem smislu za ta svoj, morda celo največji tovrstni podvig zasluži kandidaturo za osrednjo slovensko glasbenošolsko priznanje, Gerbičevo nagrado, ki jo podeljuje Zveza slovenskih glasbenih šol. Če že ne nagrade same.

»Lepa in spoštovanja vredna publikacija in najbrž kar edinstvena v Sloveniji,« je prepričana Maja Šubic, Uroš Usenik pa dodaja: »Mojčino knjigo, ko jo prvič vidiš, kar požiraš z očmi. Že zato je knjiga vredna ogleda, tudi če nisi glasbenik ali učitelj kljunaste flavte.«

Tudi Mojca Zaplotnik ob zbirki ne skriva zadovoljstva: »Vesela sem, da je knjiga izšla, in upam, da jo bodo pedagogi radi in pogosto uporabljali. Učencem pa želim čim več užitka ob skupnem muziciranju in lepi slovenski glasbi.«