Tudi to se dogaja

Edvard je odraščal v okolju, v katerem je bilo marsikaj narobe. Glavni krivec za prepire in težave je bil stric Filip. Zakaj ga je Edvardova mama, njegova sestra, ves čas zagovarjala, je uganka, ki ji ne bo mogel priti nikoli do dna.

»Stric Filip je imel tri hčerke, s katerimi se ni nikoli razumel. Neštetokrat mi je razlagal, da bi dal vse za tri sinove. Že zelo zgodaj jih je napodil od hiše. Ko sta ostala s teto sama, je maltretiral njo. A je bila vzgojena v ponižnosti in potrpljenju, tako da je stričevo obnašanje vdano prenašala. Ko je na starost zaradi osteoporoze postala občutljiva na padce, so posegle vmes hčerke in jo premestile v dom za starejše. Stric Filip je doma naredil zabavo, presrečen, da je ostal sam. Zanj je skrbela moja mama, on pa je 'lovil' ženske po malih oglasih v reviji za starejše, hodil na 'jago' tudi v Delfina v Izolo in dve ali tri leta živel kot ptiček na veji. Potem pa je šel na operacijo na hrbtenici, ki pa ni najbolje uspela.

Še zmeraj se včasih vprašam, zakaj sem sploh privolil, da se z ženo in otrokoma preselimo k njemu in skrbim zanj. Morda zato, ker sem bil vzgojen v prepričanju, da človeka ne pustiš samega, četudi je po značaju žleht in nemogoč?

Strica Filipa je to, da so mu vse 'kandidatke' za ženitev obrnile hrbet, zelo prizadelo. Noge mu skoraj niso več služile, toda njegov jezik je bil še vedno oster kot britvica. Ni bil človek, ki bi znal reči hvala. Nad ljudmi se je znašal že prej, ko je bil še zdrav, na stara leta pa je postal nemogoč.

Njegove hčerke ga niso nikoli obiskale. Poleg moje mame je imel še dva brata, s katerima je bil prav tako v sporu. Bližnji sosedje so se ga izogibali, ker jih je čisto brez razloga zmerjal ali metal čez živo mejo tudi nevarne stvari. Na primer varikino, ki jo je rad polival po cvetličnih gredicah.

Zanj sem kuhal sam, ker žena ni več hotela. Nekoč ji je očital, da je juha, ki jo dobi na krožnik, zmeraj mrzla. Kar sploh ni bilo res. Ko je žena ugovarjala, je krožnik vrgel na tla. Pred patronažno sestro je igral vlogo nesrečnega starčka, po njenem odhodu pa je bil popolnoma drugačen človek.

Preden smo se preselili k njemu, mi je obljubil, da bo hišo prepisal name. Ko smo se nastanili in za obnovo zapravili kar nekaj denarja, je obrnil ploščo. Po vasi se je razširil glas, da bom pri njem zgolj hlapec, hišo pa bo prepisal ženski, ki mu bo ponoči 'grela posteljo'. No, ko so govorice prišle na ušesa moji mami, se mu je prvič v življenju postavila po robu. Pripeljala je notarja in stric je hočeš nočeš moral izpolniti svojo obljubo. Z njo so se strinjale tudi vse tri hčerke.

Sledili so dobri in slabi dnevi. Žena je hodila v službo, jaz sem delal od doma, tako da sem ga imel ves čas pod kontrolo. Zjutraj je s palico tolkel ob radiator, če ga nisem dovolj hitro slišal. Moji ženi je govoril, da je lena in nesposobna.

Najhuje pa je bilo to, da je znal igrati. Ko je prišla patronažna sestra ali kakšen sorodnik, je postal nenadoma tih, žalosten, skoraj nebogljen. Gledali so ga z usmiljenjem, mene pa postrani, prepričani, da sem koristoljuben. Enkrat mesečno je k njemu prihajala maserka. Bila je usposobljena tudi za 'tiste reči'. Zanjo je potrošil celo premoženje. Raje bi bil lačen, kot da bi se ji odpovedal. Kakšen teden po njenem odhodu se je ob njem dalo dihati.

Pet let nismo šli nikamor na dopust. Otroka sta bila gasilca in tabornika, tako da sta imela priložnosti za taborjenje kar nekaj. Potem pa sta si zaželela, da gremo skupaj na morje.

Strica sem vprašal, ali bi bil pripravljen za teden v dom za starejše. Znorel je.

'V ječo me hočeš dati!' je kričal. 'Čakaš, da crknem, a ne?' je odmevalo okoli hiše.

Morda bi se še vdal in popustil, a je žena vztrajala, da ji je dovolj suženjstva. Ko smo ga peljali v dom, je ves čas bentil in pljuval po nama z ženo. Še ko smo odhajali, je kričal, da bomo že videli.

Takrat teh besed nisem vzel resno. Ko smo se po tednu dni vrnili, je bil nenavadno miren in celo prijazen. To bi nama moralo biti sumljivo, pa nama ni bilo.

Čez nekaj dni je k nam prišla patronažna sestra. Poklicala me je v vežo in vprašala, kaj se dogaja. Nisem razumel. Potem mi je povedala, da ima stric modrice po rokah in nogah. Da ji je zaupal, da ga moja žena tepe.

Nekaj sekund sem kot kakšno tele buljil vanjo. Žena je začela jokati. Jaz pa sem bil tako šokiran, da nisem mogel govoriti. Prišla sta še zdravnik in socialna delavka. Govorice o moji 'nasilni ženi' so se začele širiti po kraju. Nekateri na vasi naju niso več pozdravili.

Najbolj je ženo bolelo v službi. Ravnatelj ji je nekega dne previdno namignil, da bi bilo dobro, če uredimo razmere, ker bo sicer moral ukrepati. Počutil sem se kot kriminalec.

Stric pa je užival v pozornosti.

Potem mi je eden od prijateljev predlagal, naj v stričevo sobo namestim kamero. Bil sem proti, saj se mi je zdelo nečloveško. A sem se vdal, kaj sem hotel drugega? Kamero sem namestil tako, da je stric ni opazil. Nikoli ne bom pozabil tistih posnetkov! Stric je odprl predal v omari in iz njega vzel kladivo. Med zobe pa si je vtaknil kuhalnico. Potem pa se je začel tolči po stegnih. Moja žena je ob videnem bruhala od groze.

Ko smo posnetek pokazali zdravniku in socialni delavki, stric nenadoma ni bil več ubogi starec. Začeli so govoriti o psihičnih motnjah, o začetkih demence, o Alzheimerjevi bolezni. Najprej so ga poslali na zdravljenje, pozneje so ga premestili v dom za starejše. Teta je bivala eno nadstropje nižje. A ga ni hotela obiskovati. Takrat smo prvič zares razumeli, kako je bilo, ko je še živela z njim.«

(Konec)