Utrinki s popotovanja po deželah zahodnega Balkana (3)

Letos bom nadaljeval tam, kjer sem takrat končal. Sledi nezahteven del z neverjetno lepimi tolmuni in visokimi konglomeratnimi stenami kanjona, ki se počasi razširja in niža. Na nekem mestu ga prečka avtocestni viadukt Moračica, ki so ga Kitajci zgradili pred petimi leti. Pogled nanj človeku vzame dih. Eleganten in gigantski. Trije stebri so visoki 158 m, med njimi pa je 190 m razpona! Črnogorci so na najvišji steber s ponosom namestili ogromno črnogorsko zastavo.

Veslanje sem nadaljeval skoraj do središča Podgorice, ker prej ni bilo primernega izstopnega mesta. Z avtostopom imam na Balkanu na splošno dobre izkušnje; tokrat pa sem si pri vrnitvi do avta moral pomagati s taksijem. K sreči to ni bilo preveč boleče za mojo gorenjsko dušo!

Večerne ure sem izkoristil še za pot do jutrišnje reke. Prenočil sem v vasi Dinoša, ki je 17 km od albanske meje. Danes je torej na vrsti reka Cijevna, ki priteče iz Albanije in se pri Podgorici izliva v Moračo. Zanjo je značilno, da ima več kilometrov dolg kanjon, globok kakih 10 m, širok pa povprečno samo dva metra.

V vasi živijo večinoma Albanci. Kolikor jih sploh še živi tukaj. Veliko hiš je praznih, ker so se razselili po svetu, mi potoži domačin. In kakšna sreča, da sem naletel na tega človeka: je edini daleč naokrog, ki ima kajak in ga torej kajakaštvo zanima. Natančno mi je opisal dve nevarni mesti na reki in se ponudil, da gre z menoj do albanske meje. Tam bom začel veslati, on pa bo moj avto dostavil do svoje vasi. Odlično! Kasneje sem se mu od doma zahvalil z razglednico z naše Soče. Cijevna sprva teče po širokem kanjonu, njeni tolmuni so prav neverjetno lepi. V spodnjem delu sem z užitkom veslal v dva metra širokem in kakih sedem metrov visokem kanjonu. Voda je stoječa in topla, domačini se kopajo in lovijo ribe. Še ena reka, ki si jo bom za vedno zapomnil!