Utrinki s popotovanja po deželah zahodnega Balkana (6)

Okoliški vrhovi so zasijali v prvih sončnih žarkih. Moj namen je bil priti na najvišji vrh Prokletij, Maja Jezercë (2694 m n. m.). Kmalu nad zgornjim jezerom bi moral zaviti po dolini levo proti sedlu. Ker je dolina delno še pod snegom, ni videti nobenih markacij. Poleg tega me je nekaj možicev vodilo naravnost navzgor in sem sprva mislil, da je Maja Jezercë vrh nad menoj.

Nato sem se mučil po melišču in nazadnje po strmem snežišču, po dolgih letih spet z derezami in cepinom, do nekega sedla. Nobene poti naprej, nobenega preprostega prehoda proti vrhu na levi strani. Zato sem se odločil za neizrazit vrh desno (približno 2250 m n. m.) na bližnjem grebenu. In od tod končno spoznal, kje je v resnici Maja Jezercë.

Takrat sem bil jezen sam nase, češ zakaj hodim okrog brez zemljevida! Ampak ko zdaj opazujem posnetke, ugotavljam, da so zanimivejši, kot bi bili z najvišje gore. Tu sem sredi med gorami. Na najvišji gori bi bil nad vsemi ostalimi vrhovi, ki bi se kar nekako izgubili. Vzel sem si kar precej časa za snemanje z dronom in počitek.

Sledila je vrnitev skozi Jezersko dolino do mesta, kjer sem bivakiral. Poti so precej površno markirane, saj bi brez zemljevida na telefonu občasno imel težave. Pokrajina pa je čudovita. Če bi imel še kaj hrane, bi še enkrat bivakiral in se naslednji dan vseeno povzpel še na najvišjo goro. Tako pa sem si naložil še opremo za bivak, ki sem jo skril zjutraj, in se začel spuščati po poti pristopa. Vleklo se je brez konca in kraja; pri tem sem šele videl, kako veliko delo sem opravil sinoči. Končno pri avtu, kjer sem si privoščil priljubljeno jed: polenta z mlekom in dvema jajcema na oko.

Za zaključek dneva sem se odpeljal v mestece Plav, kjer sem si v skromnem kampu privoščil tuš, čez noč napolnil baterije vseh kamer in računalnika, na katerega sem prenesel tudi ves tega dne posnet material. In v pralnem stroju opral kup umazanih cunj, ki so se nabrale v minulih dneh.