Utrinki s potovanja po deželah zahodnega Balkana (8)

Naslednji dan sem se odpeljal proti Sinjajevini. To je planota jugovzhodno od Žabljaka, dolga 40 in široka 15 kilometrov z nadmorsko višino od 1600 do 2277 metrov. Obsežna travnata planjava na apnenčasti podlagi je večinoma brez dreves. Parkiral sem na skrajnem jugovzhodnem koncu in odkolesaril štiri kilometre do jezera Grkovo. Ob njem sem se namenil prespati v šotoru. Čeprav je jezero na 1795 metrih, sem si privoščil ravno prav hladno kopel. Med hojo okrog jezera so zadnji sončni žarki pričarali občutke, ko je kanila tudi kakšna solza sreče.

Naslednji dan me je pot vodila mimo Šavnika, od koder sem želel po najkrajši poti priti do Kapetanovega jezera. A me je navigacija vedno znova pripeljala do neprevoznih makadamskih cest. Zato se je bilo treba spustiti daleč na jug do Nikšića in nato kakih trideset kilometrov proti vzhodu. Smernih tabel ni; nekateri, ki sem jih vprašal, so rekli samo, da je zelo daleč. Zadnjih nekaj kilometrov sicer dobra cesta vodi skozi Lukavico, ki spominja na visokogorsko kraško polje. Zaradi mnogih vodnih virov je tu neobičajno veliko cvetja vseh vrst. In nato končno Kapetanovo jezero. Sicer sem bil malo razočaran, ker je ob njem toliko raznih objektov. Namenil sem se še 45 minut hoje naprej, kjer je Manito jezero. Ob njem sem prenočil v šotoru. Pokrajina je čudovita, naslednji dan sem se razgleda naužil s sprehodom po okoliških hribčkih.

Ta 14. dan potovanja sem se odpravil še do kampa ob Rijeki Crnojevića. Ta z zahodne strani napaja Skadrsko jezero.