V času neumnosti

Kranj – Besedilo Gospodarji neumnosti je avtor Jure Karas – pred skoraj četrt stoletja smo ga spoznali kot iskrivega soustvarjalca z Igorjem Bračičem v duetu Slon in Sadež, zagotovo najbolj duhovitem slovenskem glasbenem duetu sploh, sicer pa je prepoznaven pisec glasbenih besedil, tudi scenarist in režiser, ki je ustvaril nekaj izstopajočih odrskih besedil (recimo zelo uspešno komedijo Realisti) – tokrat napisal po naročilu za Prešernovo gledališče. V naročnikovi želji po komediji, ki se dotika aktualnih tem časa, v katerem živimo.

Da ob njegovi dramaturgiji izbira režiserke Tijane Zinajić ni naključje, govori tudi že njuno tretje tovrstno sodelovanje, prav tako pa so del standardne ustvarjalne ekipe še nekateri sodelavci pri predstavi. A to seveda ni osrednji razlog za veliko zanimanje – in po prvih predstavah sodeč tudi navdušenje – občinstva, ki ga videno vselej dodobra nasmeji.

Kaj je torej tisto, kar je v Gospodarjih neumnosti smešno in občinstvo slabo uro in pol spravlja v dobro voljo in jo konstantno vzdržuje vse do konca? Karas je besedilo podnaslovil za veselo tragedijo, kot je dejal, v izogib vihanju nekaterih nosov, češ spet komedija, saj želi, da si predstavo ogledajo tako intelektualci kot seveda širša, gledališko morda manj izobražena javnost.

Celoto predstave, ki pripoveduje o razmerjih moči, o tistih zgoraj in onih spodaj, o tistih, ki izgubljajo, in onih drugih, ki običajno na plečih prvih vedno znova zmagujejo, sestavljajo posamezni prizori in situacije, v katerih avtor obravnava aktualne teme sodobne družbe (še posebno naše podalpske), pri čemer pomoč poišče tudi v zgodovinskih prilikah in na oni strani realnega. Na odru smo vseskozi priča iskrivim dialogom, v katerih liki kar tekmujejo v raznoraznih neumnostih, ob tem stresajo duhovite domislice in se včasih spuščajo v situacije, ki so prava karikatura sicer precej resnih stvari in pojavov. Ne manjka pevskih vložkov znanih melodij, seveda s tematiki posameznega prizora prirejenimi besedili.

Nasmešek sproži že prvi pogled na oder, saj je na njem vse kičasto rožnato. V rožnatih oblačilih (kostumograf je Matic Hrovat) so štirje liki, ki nas bodo v nadaljevanju zabavali, enake, posejane z belimi pikami, so zavese v ozadju, osrednji del scene (oblikoval jo je Darjan Mihajlović Cerar) so zaokroženi praktikabli, ki so uporabni v vseh prizorih, naj se ti dogajajo v raju ali v čakalnici pri zdravniku. Na vzdignjenem platoju je z nekakšnim velikobratskim očesom na glavi pianist (Anže Vrabec, ki je tudi avtor glasbe), ki spremlja dogajanje pod seboj.

Uvodnemu prizoru stvarjenja sveta in razlikovanja med temo in svetlobo že takoj sledi ponedeljek z novim delovnim tednom. Dolgčas vodilnih v upravi podjetja prekine delavec, ki jih spomni, da že dolgo obljubljajo zvišanje plač. Ker je »svet morale za budale«, kot ugotavljata tista zgoraj, bo pri obljubah tudi ostalo.

Prizoru z otrokom, ki staršem ni le sonček, ki mu je dovoljeno vse, ampak je tudi središče vesolja, v naslednji sceni na prošnjo obupane ženske sledi oglašanje Boga samega, prav tistega, ki v prizoru v raju preizkuša Adama in Evo, ki ugrizneta v jabolko z drevesa spoznanja. Če je bilo pa jabolko »top šit dobro«, poudarja Adam, za kar jima z družico seveda grozi izgon iz raja. »Reci mu, da bova šla do petnajstega,« naroči Eva.

Kaj storiti, če se hči zaljubi v najbolj znanega Adija, tistega s prečo in brčicami iz Nemčije in – ojoj ne – vegana? Dve očitni blondinki to svojo značilnost dokazujeta na vsakem stavku, tako kot samozaverovan zdravnik, ki čakajočim ne dovoli trkanja na vrata, njemu, ki je študiral dvesto let, pa res ne, sicer bo pobegnil v Švico za večjo plačo. Te in druge teme aktualnega časa so bile tokrat navdih dramatiku.

Like v vseh omenjenih prizorih predstavljajo štirje igralci, med katere je razdeljena kopica vlog. Ob polni meri šaljivih domislic, včasih morda instantnih, pogosto pa tudi precej bizarnih, se predstava zdi blizu burleski, ob odličnih pevskih vložkih morda komični kabaret. Občinstvo ni štedilo s smehom, ob nekaterih songih v dvorani je sledil celo spontan aplavz. V aktualni družbi je na oblasti neumnost, v družbi, katere del smo tudi vsi mi, ki smo se ji smejali.

Igralski kvartet je izjemen, zdi se, da se prav vsak izmed četverice s pravo lahkoto vživlja v posamezne like, Borut Veselko od Boga, potlačenega uslužbenca do priletnega agresivnega sinčka, »fanta« Hitlerja, pacienta in mrtveca, Vesna Pernarčič kot že prepoznana odlična pevka, avša, ki na pomoč kliče Boga, in v igralskem paru skupaj z Miho Rodmanom v vlogi staršev, katerih hči hodi s Hitlerjem, ali pa nadutih vodilnih v upravi firme. Kot gostjo kranjsko občinstvo tokrat prvič spoznava mlado igralko Suzano Krevh, enkratno rajsko Evo v tandemu z Adamom, Miho Rodmanom, pa zaljubljeno hčerko ...

Pomemben prispevek k njihovi odrski prezenci je gib in v nekaterih prizorih domiselni koreografski elementi, ob katerih izrečena beseda dobi dodatno vrednost. Ob koreografiji (podpisuje jo Lada Petrovski Ternovšek) svoj prispevek k sodobnosti besedila dajeta tudi mestoma pogovorni jezik in uporaba slenga (lektorica Maja Cerar).

Predstava Gospodarji neumnosti je satiričen pogled na družbo, ki jo živimo, komedija o današnjem »vsi imamo mnenje o vsem, ne vemo pa nič o ničemer«, kot nam akterji sporočajo z odra. Gledalec se ima na predstavi dobro, morda ga na koncu jezi le dejstvo, da si ni zapomnil vseh šal in si bo Gospodarje neumnosti ogledal ponovno.