V gledališče jo je pripeljal »dolg jezik«

Žiri – Verjetno tebi res lahko verjamemo, da nagrade nisi pričakovala, začnemo pogovor, glede na to, da si se v gledališki vlogi v okviru dramske sekcije DPD Svoboda Žiri preskusila šele drugič. Odgovori: » Vsekakor je nisem pričakovala, saj je bila to res šele moja druga vloga v Žireh, poleg tega prva glavna. Pravzaprav me je presenetila že zelo dobra kritika predstave strokovnega ocenjevalca Roka Kravanje.«

Kako si pravzaprav pristala v gledališču?

Čisto iskreno – zaradi dolgega jezika. (smeh) Že kot srednješolko so me v DPD Svoboda vabili, da bi se jim pridružila, a se takrat nikoli ni izšlo. Dokler nisem enkrat čisto slučajno takratni predsednici društva Metki Debeljak navrgla, da če res ne bo našla nikogar drugega, ki bi igral, pa pridem. In tako mi je kmalu poslala sporočilo, naj se jim pridružim na vajah. Prvo vajo sem zaradi službenih obveznosti suvereno preskočila (smeh), na drugi pa so mi potisnili v roke besedilo za vlogo Lee v Navihani Rozi. Pri drugi predstavi sem spet zamudila prvo vajo! Najprej je bil tako ali tako v igri nek drug tekst, a se nam ni izšlo z vlogami, saj nas je bilo premalo igralcev, potem pa je Dušan Teropšič na vaje prinesel tekst za Lažnivko, in ker sem na prvi vaji manjkala, sploh nisem vedela, da so mi dodelili glavno vlogo Janje. Potem pa mi ni preostalo drugega, kot da sem se začela učiti besedilo – ki ga ni tako malo! (smeh)

Ti pri igranju na odru pridejo prav tudi izkušnje z vodenjem prireditev?

Zagotovo. Treme je tako bistveno manj, seveda pa je še vedno prisotna, tako pri vodenju kot igranju. Pri igranju je je mogoče malo več, saj se z vodenjem ukvarjam že skoraj 25 let, z igranjem pa šele nekaj let. Pri vodenju sem na odru resnično jaz.

Tudi na gledališkem odru daješ tak občutek …

Verjetno potem do določene mere res ponotranjiš oziroma prevzameš lik, ki ga igraš, čeprav ravno pri vlogi Janje lahko rečem, da sva si karakterno zelo različni. Razen bujne domišljije imava zelo malo skupnega. (smeh)

Videti je bilo, da se ti ni bilo težko vživeti v vlogo prikupne zapeljivke – rada koketiraš s publiko?

Najbrž je bilo čisto podzavestno. (smeh) Ne znam povedati, kako mi je to uspelo, ampak verjetno je k temu prispevalo »nešteto« vaj, nekaj namigov režiserja, ostalih soigralcev ... Trudiš se po najboljših močeh oblikovati lik, a sama nikoli ne znam presoditi, koliko sem prepričljiva.

So ti pa povedali drugi, če ne drugače, z nagrado ...

Recimo. Očitno imam predispozicije tako za lažnivko kot kaj drugega. (smeh)

Na tiste, ki so te predlagali za nagrado, je vtis naredil predvsem tvoj »monalizovski« nasmeh. Kako ti ga je uspelo pričarati?

V bistvu sem morala imeti skozi celotno predstavo na obrazu ta nasmešek, ki ga lahko v vsakem trenutku spremeniš ali v neko v ogorčenje, zavijanje z očmi, ali pa zapeljevanje. Janja je po eni strani namreč inteligentna in iskrena, a že v naslednjem hipu navihana, prebrisana. Neka taka konfuznost vsega – prikupno zmedena, bi rekla na kratko.

Kako si se pripravljala na vlogo Janje?

Lahko rečem, da je vloga nastajala sproti na vajah, na odru.

Si navdih mogoče iskala tudi pri kakšni znani igralki oziroma vlogi kakšne znane zapeljivke?

V bistvu ne, niti nisem razmišljala, kdo bi mi lahko bil za zgled. Po drugi strani sem že tudi toliko stara, da si vsaj do določene mere upam biti samosvoja pri vsem, kar delam. Smo se pa o posameznih vlogah z režiserjem veliko pogovarjali in tako se je skozi to izoblikovala tudi moja vloga, ki naj bi bila neka mešanica inteligence in naivne neumnosti.

Večkrat si povedala, da se s soigralci zelo dobro razumete – verjetno tudi zaradi tega lahko vsi delujete bolj sproščeno?

Seveda, smo zelo dobra ekipa, z zelo dobro energijo. Lahko smo na vaje prišli še tako utrujeni, pa smo šli po vajah brez težav vedno skupaj še na kakšno pijačo. Tako ti tudi delovne sobote nikoli niso odveč.

V prvi vrsti si zaposlena na radiu, ukvarjaš se tudi z vodenjem prireditev, zdaj še igraš … Kako ti uspe uskladiti vse te obveznosti oziroma za kaj ti potem morebiti zmanjka časa?

Tega, kako mi uspe vse uskladiti, me sploh ne sprašuj. (globok vzdih) A nekako se na koncu vseeno izide, mogoče ti včasih zmanjka le kakšna ura spanja, tudi kakšno knjigo več bi želela prebrati. A za stvari, ki jih rad delaš, si vzameš čas ne glede na vse. Tako spoznaš, da je časa dovolj, le razporediti ga je treba.

Je nagrada dodatna motivacija, da gledališke dejavnosti še ne boš postavila na stranski tir?

Vsekakor je neka spodbuda, je pa tudi res, da gledališče vzame veliko časa. Za zadnjo predstavo smo imeli okrog trideset, štirideset vaj, in če izračunaš, smo v to vložili kar kakšen mesec povprečnega delovnika. Zagotovo ne bom rekla, da ne bom več igrala, saj sem se zarečenega kruha v življenju že konkretno najedla. (smeh) Ampak bomo videli sproti.