Velika noč v tradicionalni slovenski družini

Priprave se na njihovem domu v Žirovskem Vrhu Sv. Urbana začnejo že nekaj dni pred cvetno nedeljo. Takrat je čas za izdelavo butaric, ki so včasih ponazarjale zaščito pred nesrečo in boleznimi. Posebno vlogo ima brin, ki pomeni zaščito pred zlim in prav zato je njegovo mesto vedno na vrhu butare. »Meni je zmeraj rekel ata, naj grem na cvetno nedeljo po maši nekajkrat z butaro okoli hiše, da bo hiša blagoslovljena,« se spominja Tončka. Sadje, če je bilo na butari, so za nagrado dobili otroci, debelejšo palico sredine butare pastirček, vejice pa so skrbno zataknili pod kmetijsko poslopje, za srečo. To Tončka Oblak naredi še vedno vsako leto. Spominja se, da so včasih kakšno blagoslovljeno vejico dali živini, šibe pa so ob hudi uri zakurili na ognjišču. »Takoj ko se je začelo pripravljati k nevihti, smo vzeli nekaj blagoslovljene šibe in jo dali v 'šporget',« pripoveduje naša sogovornica, ki to navado ohranja še danes. Kot tudi to, da se tri »žegnane«​ šibe položijo v prvo brazdo, ki se vreže na njivi. Vrba je namreč znak rodovitnosti in prebujanja narave, a ni vsaka vrba tudi prava. »Mora biti zelena, izjemoma tudi rumena. Nikakor pa ne rdeča, ker naj bi se Juda Iškarijot obesil na vejo rdeče vrbe,« pripoveduje Tončka. Pove še, da so včasih na cvetni teden, to je teden pred veliko nočjo, vedno orali in sejali žita, saj pravijo, da se takrat »čisto vse prime«, naj bi bil ta teden najbolj ploden v letu in ugoden tudi za presajanje rož.

Priprave na veliki teden

Po cvetni nedelji se začnejo priprave na veliki teden. To je čas za generalno čiščenje hiše in Lucija Kavčič je k temu od malega naprej spodbujala tudi svoji hčeri, danes 16- in 18-letno Tinkaro in Klaro. »Veliki teden je garaški teden,« pravi Tončka Oblak. Poleg čiščenja se v tem času pripravljajo na velikonočno peko potice, delajo piške iz testa, barvajo pirhe, se udeležijo vseh obredov v cerkvi in poskrbijo za zakrament sprave. »Ponosna sem na starše, da so mi predali to tradicijo, kar je največja dota. Tudi če pridejo obdobja, ko mladi te navade malo opustijo – kar jim daš v otroštvu in v mladosti, te vrednote ostanejo in zgledi vlečejo,« je prepričana Lucija Kavčič. Potica je v njihovi družini tradicionalno orehova, včasih tudi makova ali rožičeva, Lucija pa v zadnjem času uvaja malce sodobnejšo različico, tako iz suhega sadja. »Včasih, ko je potica res pomenila potico, po postu še toliko bolj, se spomnim, da je moja mama vedno delala več vrst in to je bilo doživetje, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali,« pravi Tončka. Na veliki petek so se včasih in se tudi danes držijo strogega posta, v soboto pa običajno barvajo jajca. Tončka se je tehnike drsanja učila v Beli krajini in njeni pirhi so prava umetnost, Lucija se rada poigra z akrilnimi barvami, sicer pa v njihovih krajih prevladuje barvanje s čebulnimi olupki in drugimi naravnimi materiali, kot so teran, aronija, borovnice. Še preden začnejo izdelovati pirhe, v soboto zjutraj čakajo na blagoslovljeni ogenj, in vse dokler ta ne pride do hiše, ne zakurijo v peči. »Jaz še kar to delam. Kaj bo čas prinesel, ne vem, bodo pa mladi vsaj vedeli, da smo nekoč tako delali,« pravi Tončka Oblak.

»V žegen« nosijo ženske in otroci

Sobota popoldne je čas, ko se košarica z vsemi dobrotami nese »v žegen«. Hren tisti dan izkopljejo in imel naj bi tri vršičke, ki predstavljajo tri kristusove žeblje. Potica je tradicionalno v obliki krone, poleg pirhov seveda ne sme manjkati kos suhega mesa. Čez vse to poveznejo lep prt, na katerega položijo cvet narcise, forzicije ali nageljna, včasih pa so zelo pogosto v ta namen uporabljali primule. »K žegnu«, kot se spominja Tončka Oblak iz svojega otroštva, so vedno nosile ženske in otroci, še danes je povečini tako. Ob tem se spomni še ene vraže, ki se je njej osebno uresničila. Veljalo je, da se dekle, ki pride po blagoslovu jedi prvo iz cerkve, tisto leto poroči. In Tončka je res prišla prva iz cerkve in se je tisto leto poročila!

Blagoslovljene dobrote počakajo na čas po nedeljski maši, ko je na vrsti velikonočni zajtrk. Nedelja je pri naših gostiteljicah družinski praznik, velikonočni ponedeljek pa čas za obiske in ponekod po njihovi dolini tudi za različne velikonočne igre. S tem se zaključi tradicionalno praznovanje velike noči, ki ga naši sogovornici ne ohranjata samo v svojem domu, pač pa običaje širita tudi med domačine na različnih delavnicah. Lucija Kavčič je v tamkajšnjem okolju izjemno aktivna, med drugim je napisala knjigo Folklorne in ljudske pripovedi Žirovskega Vrha, v kateri je s pomočjo pogovorov s starejšimi domačini opisala različne šege in navade skozi različne letne čase in življenjske cikle. Veseli jo, da se tradicija v njihovem kraju še vedno ohranja, tudi med mladimi, kar dokazujejo njene polno obiskane delavnice izdelovanja butar, barvanja pirhov, ročne spretnosti, ne nazadnje tudi tečaji folklore, ki jih vodi. Želi si, da bi družine z najmlajšimi vred ohranjale običaje, šege, navade in vrednote, da bi se tudi mladi zavedali svojih korenin, saj je to po njenem mnenju neprecenljivega pomena.